Svetuje se rutina, ker gre za stresno okoliščino, na katero nimamo vpliva. Da se ne zatečemo v naučeno nemoč, ki se kaže v razmišljanju, da vsak naš napor vodi k neuspehu, moramo pozornost usmeriti v to, na kar imamo vpliv. Drobne, banalne, majhne rutinske dejavnosti, ki jih usmerimo v izboljšanje počutja, npr. pospravljanje, kuhanje zdrave hrane in branje knjig, nam potrdijo izkušnjo, da je življenje obvladljivo. Tudi optimizma se lahko naučimo.
V Sloveniji je takšnih primerov okoli 50. Zanje žal nimamo dogovorjenega režima delovanja. Zavodi so prepolni, skupnostne obravnave v vseh delih države nimamo. Svojci lahko vložijo predlog za namestitev v zavodu, a če ga sodišče zavrne, morajo sami poravnati stroške sodišča. Boljše se je obrniti na koordinatorja obravnave v skupnosti na Centru za socialno delo, da poda predlog za namestitev v zavod, in pri tem vztrajati.
Nehoteno mežikanje, hrkanje, cviljenje, tleskanje z jezikom, izgovarjanje določenih besed, skomiganje z rameni – vse to so tiki. Eni so motorični, drugi vokalni, vsem pa je skupno, da se pojavljajo in ponavljajo nehoteno in nenadno. Vzrokov je več. Na eni strani gre za preplet genetskih dejavnikov, manjših nepravilnosti v bazalnih ganglijih in drugih bližnjih področjih možganov, ki so pomembno povezani z nadzorom gibanja; zato imajo takšni tiki predznak nevrološke motnje. Na drugi strani pa so pomembni tudi psihološki dejavniki, še posebej doživljanje stresa, saj se tovrstni tiki poslabšajo ob določenih stresnih situacijah. Zelo koristna in tudi učinkovita je lahko psihoterapija.
Nasilno vedenje se lahko pojavlja v sklopu posameznih duševnih motenj in kliče po zdravljenju, še zlasti če je del psihoze, bipolarne motnje, anksioznosti in depresije. Taka oseba lahko predstavlja nevarnost zase in za druge. Za določena stanja je zdravljenje prostovoljno, recimo v primeru, da gre za zlorabo psihoaktivnih snovi. Če pa gre recimo za psihozo, je možno izvesti zdravljenje proti volji. Vsekakor nasilja ne smemo tolerirati, toleranca do nasilja mora biti ničelna. Če pa ne gre za duševno motnjo, temveč je nasilno vedenje način soočanja v vsakodnevnem življenju, je nujno aktivirati socialne službe. Če je okoliščina ogrožajoča za žrtev, je nujno poklicati policijo in narediti varnostni načrt, saj je najbolj nevaren trenutek za žrtev takrat, ko zapusti povzročitelja. V takšnih primerih je na voljo tudi pomoč nevladnih organizacij.
Stigmo je zaradi razlik, kako različne države (družbe) definirajo in obravnavajo duševne motnje, skorajda nemogoče meriti na nek objektiven način, četudi vprašalniki za njeno merjenje obstajajo. Posledično je tudi raziskav o tej temi izjemno malo. Redke raziskave na to temo so pokazale, da je stigme manj v državah, kjer se intenzivno dela na kampanjah osveščanja oziroma na anti-stigma kampanjah ter v državah, v katerih so vložki v duševno zdravje ustrezni.
Duševnost se intenzivno oblikuje že v otroštvu. Vendar kot otroci še nimamo učinkovitega načina spoprijemanja z različnimi stresorji. Zato so izkušnje iz otroštva lahko bolj kritične kot pa tiste, ki se nam zgodijo, ko je naša osebnost že bolj oblikovana in ko smo se že soočili z različnimi stresorji ter se naučili z njimi tudi spoprijemati. Ni določeno, do katere starosti so izkušnje iz otroštva lahko dejavnik tveganja, načeloma pa je pomembno zgodnje otroštvo, nekje do šestega leta, oziroma obdobje do pubertete.
Nekatera delovna mesta so nezdružljiva s težavami v zdravju, ne le v duševnem, temveč tudi v telesnem zdravju, na primer delo z orožjem ali pa varovani oddelek nuklearke. Poklicni vozniki ne smejo jemati zdravil za zdravljenje duševnih motenj, izjema so piloti, ki smejo jemati samo escitalopram. Če opravljate delo , kjer so zahtevani posebni varnostni pogoji, potem svojih težav ne smete skrivati pred zdravnikom, ker se vas lahko tudi kazensko preganja. Če ne izvajate takšnega dela, potem niste dolžni razkriti svojih težav z duševnim ali telesnim zdravjem. Je pa res, da vas delodajalec, če sumi, da imate težave, lahko napoti na izredni zdravniški pregled, kjer vas tudi lahko napotijo na določene preiskave. Delodajalec pa vsekakor ne bo seznanjen z vašimi diagnozami, temveč le s tem, ali ste sposobni za svoje delo ali ne.
Imamo različna poslovna okolja in kulturo. Nekatera okolja so bolj tolerantna, nekatera so manj tolerantna. Delodajalcu navadno zadostuje, če imate odi medicine dela prometa in športa predpisane omejitve ali pa omejitve poda invalidska komisija.
Če vas delodajalec napoti na obdobni ali izredni pregled na medicini dela, ga ne smete zavrniti. Če medicina dela sumi, da imate določene težave in vas napoti naprej, tudi tega ne smete odkloniti. Če odklonite, lahko izgubite delo.
Seveda lahko. Pri ljudeh, ki imajo nepojasnjene telesne simptome, recimo težave z želodcem, bolečine, nespečnost, utrujenost, in preiskave ne pojasnijo teh simptomov, so zdravniki celo dolžni povprašati o duševnem počutju, kajti duševne motnje se pogosto kažejo s telesnimi simptomi. Obstajajo tudi referenčne ambulante, katerih del je tudi izpolnjevanje vprašalnika za depresijo. Tudi referenčna sestra vas lahko napoti na pregled k izbranemu družinskemu zdravniku.
Imamo več vrst pregledov, obdobne in izredne. Če se na primer pokažejo težave v duševnem zdravju, ali pa delodajalec nanje sumi, lahko odredi izredni pregled, tam pa vas napotijo k različnim specialistom. V praksi se največkrat izredne preglede izvaja pri sumu na odvisnost od psihoaktivnih snovi, torej bo oseba napotena k psihologu ali psihiatru. Delavec_ka tovrstnega pregleda na sme zavrniti, saj lahko zaradi tega tudi izgubi zaposlitev. Pri psihiatrih gre praviloma za pogodbenike, ki tovrstne preglede opravljajo za medicino dela.
Da, če gre za otroka in mladostnika, zagotovo. Morda se lahko pove skupaj oziroma se mladega človeka opolnomoči, da pove sam. Vedno je dobro, da imamo v rokavu nekaj naslovov pomoči oziroma rešitev. Morda se lahko sklene terapevtski antisuicidalni pakt, ki je lahko zelo pomemben za preprečevanje samomora.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem