Anksioznost kot osebnostna poteza je splošna predispozicija, da se oseba anksiozno odziva na različne in številne situacije. Takšne ljudi opisujemo kot bolj previdne, bolj občutljive, saj se hitreje prestrašijo. Lahko so celo nekoliko črnogledi. Anksioznost kot stanje pa se nanaša na anksioznost posameznika v določenem trenutku. Ta anksioznost je v primeru dejansko ogrožajočih okoliščin povsem zdrav in pričakovan odziv in je varovalna. V primeru, da nevarnosti ni ali je manjša, odziv nanjo pa je pretiran, pa govorimo o anksiozni motnji.
Značilno za anksiozne vsebine misli je, da vključujejo strah pred izgubo nadzora nad svojim življenjem. Pojavlja se občutek vrtoglavice ter izgube zavesti. Zavest seveda lahko izgubimo, a verjetnost, da se to zgodi, je zelo majhna. Vrtoglavica ali izguba moči v telesu še nikakor ne pomeni, da se bo to zgodilo.
Vrtoglavica je pogost telesni simptom povišane tesnobe. Pojasnimo ga na različne načine. Lahko je posledica nemirnega, prehitrega in preglobokega dihanja, pri katerem posameznik izdihuje preveč ogljikovega dioksida in vdihuje preveč kisika. Spremeni se kislinsko bazno ravnovesje v krvi in pojavijo se mravljinci. Namen hitrega dihanja je omogočiti mišicam dovolj kisika za odziv v obliki boja ali bega in odplaviti ogljikov dioksid, ki ga delujoče mišice proizvedejo. Vrtoglavica je lahko posledica znižanja krvnega tlaka pri odzivu v obliki boja, bega ali otrplosti. Žile v mišicah se razširijo, kri gre v mišice, da bi pridobile kisik, energijo in da bi odplavile ogljikov dioksid. Znižanje krvnega tlaka lahko doživimo kot vrtoglavico.
Osebe, ki so nagnjene k razvoju panične motnje, so bolj občutljive na slab zrak. V raziskavah so ugotavljali odzivnost prostovoljcev na koncentracijo kisika v vdihanem zraku. Prostovoljci so dihali skozi masko in količina kisika se je spreminjala. Prostovoljci, ki so imeli izkušnjo panične motnje so zelo hitro ugotovili znižanje koncentracije kisika v zraku, čeprav je bilo znižanje minimalno in ni bilo v okvirih nevarnosti za zdravje. Povečano občutljivost na koncentracijo kisika v zraku osebe s panično motnjo opišejo kot panične napade v prostorih, kjer je vročina, slab zrak, veliko ljudi. Seveda za razvoj paničnih napadov ni dovolj imeti zgolj povečano občutljivost za koncentracijo kisika v zraku. Pomembno je še, da se pri osebi vključi lažni alarm, ki strah še poveča in na koncu pripelje do panike, nato pa tudi do izogibajočega vedenja.
Anksiozne motnje spadajo med ozdravljive motnje. Pomembno je opredeliti, kaj pomeni biti zdrav. Naivno si je predstavljati, da je zdravje stanje, v katerem nas ni več strah, nas nikoli več ne bo strah, v katerem nikoli ne bomo doživeli nič neugodnega in podobno. Ozdraveti pomeni, da ponovno obvladujemo tesnobo in ne ona nas. Ozdraveti pomeni, da tesnoba ponovno pridobi v življenju mesto varovalnega mehanizma in ne oviralnega ter omejevalnega nebodigatreba.
Ne, ne boste, ker to ni mogoče. Izkušnje nas spreminjajo. Če so izkušnje dobre, nas spreminjajo na boljše. Premagovanje težav nas lahko napravi samozavestnejše, da smo bolj zadovoljni s samim seboj in s svojim življenjem. Sprejemanje samega sebe kot osebe, ki ima določene težave in reševanje teh težav, veselje nad uspehi, zadovoljstvo ob olajšanju, učenje novih vzorcev vedenja in mišljenja, ki prispevajo k novim odzivom in obrambnem vedenju – vse to prinese v življenje osebe novo kakovost. Navadno so spremembe počasne, a so temeljite spremembe na bolje. Pri tem ne gre za ustvarjanje nove osebe, izboljša se le določen del osebnostnega delovanja. Okolica se včasih lažje, včasih pa težje prilagaja na spremembe.
Zgodi se tudi lahko, da oseba nekatere dejavnosti in nekatere ljudi dobesedno preraste in jih zato zapusti (včasih le čustveno, tako da se ne vznemirja več), saj ji pri napredku ne sledijo ali pa jo celo ovirajo.
Pri panični motnji in pri obsesijah se pojavljajo vsebine, ki vključujejo strahove, da bi lahko sebi ali drugim kaj škodljivega storili. Ne gre za dejansko nevarnost. Gre za strah, da bi se to lahko zgodilo. A se zagotovo ne bo. Značilnosti in potek samomorilnih in/ali nasilnih misli so povsem drugačni. Med drugim se oseba zaradi njih ne vznemirja do takšne mere in je z njimi precej v soglasju.
Ob odzivu v obliki boja ali bega se razširijo zenice in pred očmi se lahko pojavijo celo pikice ali druge motnje. Razširjenost zenic služi izboljšanju vida in možnosti povečanja obrambe.
Motnje pozornosti in osredotočenja spadajo med zelo pogoste simptome anksioznosti. Oseba je raztresena. Ves čas je zapredena v tesnobna premlevanja, pri tem ji misli neprestano uhajajo iz ene na drugo vsebino. Predvsem je njena pozornost razpršena in skladna s povečano budnostjo, ki je namenjena nenehnemu in neumornemu spremljanju okolja oziroma telesa, da bi preprečila nevarnost oziroma da bi nevarnost pravočasno odkrila. V takšnem stanju je umirjena dejavnost, ki zahteva usmerjeno pozornost, praktično nemogoča.
Hud strah, ki se pojavi na hitro, je navadno panični napad. Sproži ga nepomemben dražljaj, ki pa ga oseba interpretira oziroma razume kot nevarnega. V telesu se sproži lažni alarm in strah se poveča. Telesni simptomi strahu in tesnobe osebi pomenijo nove razloge za strah, začarani krog se sklene in sledi panični napad. Ni pa nujno, da tesnoba vedno doseže stopnjo paničnega napada.
Tiščanje v prsih in hrbtu je telesni simptom tesnobe. Tiščanje v hrbtu je bolj simptom kronične tesnobe zaradi prenapetih mišic. Tiščanje v prsih se pojavi navadno v času paničnega napada. Močno je tudi v času povečane tesnobe, ko je prisotno še dušenje, lovljenje sape in še kaj drugega. Številne osebe se ob teh občutjih odpravijo po urgentno medicinsko pomoč, kjer opravijo številne preiskave, ki izključijo telesne težave. Zato je pomembno poudariti, da je narava anksiozne motnje takšna, da obrača pozornost v telo.
Občutek spremenjenosti sveta se strokovno imenuje derealizacija, občutek spremenjenosti sebe pa depersonalizacija. Osebe z anksiozno motnjo na primer opisujejo, da imajo občutek ločenosti od ljudi, da slišijo druge kot iz daljave, da se jim zdijo drugi spremenjeni, da so prostori spremenjeni, da se težje znajdejo, ker je vse drugače. Imajo občutek, da se tla premikajo, da se ničesar ne spominjajo. Eden od strahov pri panični motnji je strah pred izgubo zdravega razuma in ravno izkušnja depersonalizacije in/ali derealizacije osebe prepriča, da so »znorele«. Posledično so seveda zelo prestrašene. Depersonalizacijo in derealizacijo pojasnjujemo na različne načine: najpogosteje je posledica zelo visoke stopnje tesnobe, lahko je posledica neprespanosti, lahko je posledica hude raztresenosti in slabe pozornosti ter koncentracije. Nikakor pa seveda ne pomeni, da gre za izgubo stika z resničnostjo.
Mravljinci se pojavijo takrat, ko se zaradi prehitrega in preglobokega dihanja iz telesa izplavi preveč ogljikovega dioksida. Posledično se spremeni kislinsko bazno ravnovesje v krvi in to spremeni odzivnost mišic. Ne pojavijo se le mravljinci, pojavijo se lahko tudi krči rok in stopal. Domača zdravila so zato dihanje v papirnato vrečko, ki omogoči telesu, da uravnovesi količino ogljikovega monoksida v krvi. Za osebo bolj prijetna terapija je umirjeno počasno dihanje.
Tesnoba je čustvo, ki v telesu sproži varovalni odziv. Sproži se v obliki boja, bega ali otrplosti. Zato čutimo vse mogoče telesne in druge spremembe. Določena telesna občutja (kot so na primer občutek dušenja, bolečina v prsih, bolečina v hrbtu, potenje) se zelo stopnjujejo.
Staršem svetujemo, da z otrokom obiščejo kliničnega psihologa in jim priporočamo knjigo Obsesivno kompulzivna motnja za telebane.
Gre za specifične preobremenitve, ki so lahko enkratne ali pa dolgotrajne in te izmenjujejo sprožilni dejavniki. Za razvoj motnje ima oseba nagnjenost, ki se pojavi v primeru sprožilnega dejavnika. Slabše strategije spoprijemanja s situacijami in zahtevnost do sebe samo še dodatno prispevajo k bremenu, ki ga predstavlja stres. Gre za več oblik medsebojnega vplivanja:
Strah je čustveni odziv na znano ali določeno grožnjo - na dejansko grožnjo. Tesnoba pa je pogosto odziv na nedoločeno in neznano grožnjo ali pa na grožnjo, ki ni resnična.
Naše življenje sestavljajo številna mala bremena, ki jih ne zaznamo. Bremena se počasi nalagajo eno na drugo. To je tako, kot če na kamen kaplja voda: ena kapljica ga ne preoblikuje, a z leti in s številnimi kapljicami se kamen spremeni.
Mogoče je tudi, da je oseba veliko delala, sprejemala precejšne odgovornosti, ob tem pa ni zaznala, da je v stresu, saj ji je bilo pri tem lepo in se je počutila koristno in uspešno.
Preplet depresije in anksiozne motnje je zelo pogost. Navadno je najprej prisotna dolgoletna anksiozna motnja, nato pa se zaradi izogibanja določenim dejavnostim, zlasti opuščanja prijetnih in sproščujočih dejavnosti oziroma zaradi znižane kakovosti življenja, lahko nacepi še depresija. Seveda depresija nastane le pri tistih osebah, ki imajo nagnjenost za obe motnji. Takih oseb je približno 20 odstotkov.
Da, a le pri nekomu, ki je nagnjen k razvoju anksiozne motnje. V tem primeru je stres, ki je povzročil stresno motnjo pravzaprav sprožilni dejavnik.
Nikakor. Bolj kot plašnost in zadržanost je pomembno, kaj oseba misli o sebi in o drugih. Dejavniki tveganja so prisotni tako pri plašnih in tihih kot tudi pri odločnih in glasnih osebah. Gre za preplet lastnosti, kjer:
Ni nujno. Anksiozne motnje v družini so dejavnik, ki naredijo osebo bolj dovzetno za razvoj anksioznih motenj. Odvisno je od njenih osebnostnih lastnosti in življenjskih dogodkov. Predvsem pa od njenih strategij spoprijemanje s stresom. Če so starši anksiozni, se tega zavedajo in si skušajo pomagati, potem imajo otroci pred seboj zelo dober zgled, kako se spoprijemati s težavami v življenju. Tudi če je otrok podedoval nagnjenost k razvoju anksioznosti, naj starši anksioznosti pri otroku ne spodbujajo in naj sami predstavljajo dober zgled, kako se jo obvlada.
Seveda, a je izid zdravljenja odvisen tudi od dejavnosti same osebe. Navadno uspešno zdravljenje pripelje do spremenjenega življenjskega sloga.
Seveda, veliko.
Približno tretjina posameznikov, ki živijo v različnih družbenih skupinah, ima prirojeno nekoliko hitrejše odzivanje na stresne dogodke in nekoliko bolj počasno sproščanje po dogodku, ki ga doživljajo kot stresnega. Tovrstna pretirana previdnost nekaterih posameznikov lahko deluje kot protiutež pretirane sproščenosti drugih, zaradi česar je lahko koristna za širšo skupnost. Če takšen človek sprejme svojo občutljivost in razume, da se hitreje odzove na dražljaje (tudi na prijetne, da se razume) in potrebuje več časa, da se umiri, lahko to izkoristi sebi v prid. Njegove izkušnje mu bodo pomagale razločiti, kdaj je treba ostati pozoren in kdaj se lahko sprosti. Sprostiti pa se lahko nauči s posebnimi vajami. Če bo tak človek znal dobro upravljati s svojo ravnijo tesnobe, bo še bolj učinkovit. To pomeni, da si ne bo dopustil, da ga tesnoba preplavi in se bo sprostil, ko bo ocenil, da mu povišana tesnoba ne koristi. Če ga tesnoba kljub temu preplavi, bo počakal, da mine
Seveda. Vse neprijetne izkušnje, ki jih doživimo, so lahko sprožilni dogodek za nastanek anksiozne motnje. Šikaniranje, pritiski in mobing so močni stresni dejavniki, povzročajo nelagodje in bolečino. Intuitivno se človek vsemu temu želi izogniti, vendar z izogibanjem nehote krepi anksiozno motnjo. Zato se ljudem pri soočanju z mobingom, šikaniranjem in pritiski svetuje, da ohranjajo trezno glavo in da se izogibajo premišljeno. Najpomembnejše pa je, da se znajo na ustrezen način zaščititi in zoperstaviti. Če ocenimo, da se okoliščine ne bodo izboljšale, je odhod iz takšnega delovnega okolja najboljša rešitev, saj lahko tako preprečimo še hujše posledice.
Slabi odnosi v službi, ki se stopnjujejo v šikaniranja in poniževanja, zagotovo vplivajo tudi na obstoječe anksiozne motnje. Človek bo doživel poslabšanja in ponovitve svojih težav, kar predstavlja nepotrebno dodatno trpljenje. Če takšen človek vstopi v obravnavno, se bo zagotovo lotil tudi težav na delovnem mestu.
Ljudje lahko trpijo za anksioznimi motnjami več let, preden se sploh zavejo, kaj se z njimi dogaja in poiščejo pomoč. Zato je bolj pravilo kot izjema, da imajo ljudje ob prvem iskanju pomoči večletne izkušnje s svojo “prijateljico” anksiozno motnjo. Bolj kot trajanje anksiozne motnje je pomembno oceniti, kako močno je ta vplivala na njegovo življenje, saj so nekatere odločitve zelo pomembne in dolgoročne: na primer izbira poklica, delovnega mesta, mesta bivanja, blaženje tesnobe z alkoholom itd. Več kot je posledic anksiozne motnje, bolj zapletena je obravnava in dlje traja. Pri tem je treba postaviti realistične cilje: da človeka nikoli več ne bo strah in ne bo čutil tesnobe, ni mogoče doseči.
Ljudje se naučimo, česa se je treba bati. Naberemo si negativne izkušnje in zaradi teh se izogibamo soočanju s težavo. Odučimo se jih ravno s tem, da se opogumimo soočiti se z izzivi. Ko dobimo informacijo o tem, da si brez soočanja oz. nabiranja pozitivnih izkušenj ne morem zares pomagati, ostane to, da se postopoma soočimo s strahovi. Težave se lahko ponavljajo, žal ne vemo, koliko časa posameznik potrebuje, da povsem okreva. Bolj ko se izpostavlja, hitreje gre.
Gre za spremembe v odzivu. Pri stresu imamo realno neprijetne in prijetne okoliščine, pri anksiozni motnji pa gre za pretirane odzive in obnašanja, ki niso v skladu z realnimi okoliščinami. Pri anksiozni motnji se pojavi zelo buren odziv, ki ga sprožijo lažni alarmi.
Motnje hranjenja se začnejo v mladostniškem obdobju, pogosto spremljajoč nekatere anksiozne motnje, še pogosteje pa depresijo. Kaj je prej in kaj pozneje ter kaj je vzrok in kaj posledica, je včasih težko ugotoviti, a moramo obravnavati vse motnje.
Zdravila bodo spodbudila možgane in čutili boste več moči in poguma. Tudi sproščanje bo učinkovitejše. Zmanjšala bodo tesnobo. Tesnobo bo z zdravili lažje nadzorovati, zato so zelo pomembna v akutni fazi bolezni.
Zdravila bodo spodbudila možgane in čutili boste več moči in poguma. Tudi sproščanje bo učinkovitejše. Zmanjšala bodo tesnobo. Tesnobo bo z zdravili lažje nadzorovati, zato so zelo pomembna v akutni fazi bolezni.
Zdravila bodo pomagala, a navadno niso dovolj. Pričakovati moramo resnične učinke. Na primer, zdravila ne rešijo naših življenjskih problemov, zvečajo pa moč in pogum, da se problemov bolj učinkovito lotevamo.
To je možno. Najprej poglejmo, kakšna so vaša pričakovanja o zdravilih in katera zdravila jemljete. Če od jemanja antidepresivov pričakujete znižanje tesnobe in večjo sproščenost, so pričakovanja prava. Sedaj se vprašajmo, koliko časa jemljete zdravila in ali jih jemljete redno? Če je odgovor 6 do 8 tednov in redno jemanje, potem je naslednje vprašanje glede odmerka. Možno je, da je odmerek za vas premajhen. Dovolj velik odmerek je tisti, po katerem je imela oseba na začetku vsaj nekaj neželenih učinkov – na primer suha usta pri 1 tableti in pol na dan. Vsekakor je pomembno, da se pogovorite s svojim zdravnikom, ki bo zdravila prilagodil. Ena od pasti je, da se v času zdravljenja pojavlja nihanje razpoloženja. To pomeni, da se včasih počutite bolje in včasih slabše. To si večina oseb razloži kot neučinkovitost zdravil, gre pa za povsem pričakovano dogajanje ob okrevanju.
Navadno se učinek pokaže tako, da oseba malo bolje spi ali pa da za kakšno urico pozabi na svoje skrbi.
Najbolje je, da se držite dogovora glede kontrolnega pregleda, na katerega pridite pripravljeni s predlogi in vprašanji. Če se pojavijo izpuščaji ali otekline in podobno, pa velja oditi na nujni zdravniški pregled.
Zamenjamo ga pri slabem prenašanju zdravila, pri pojavu alergij, pri neučinkovitosti, na željo bolnika.
Novejši antidepresivi so zelo varna zdravila in ni posebnih težav glede kombinacij. Jemanje nekaterih zeliščnih pripravkov, na primer šentjanževke, in uživanje grenivke pa znižuje učinkovitost zdravil. Tudi kajenje znižuje učinkovitost zdravil. Nikakor pa ne smemo kombinirati antidepresiva in alkohola.
Različne anksiozne motnje zdravimo različno dolgo. Najdlje (tudi dve leti ali več) se zdravijo ljudje z generalizirano anksiozno motnjo, nato pa taki z obsesivno kompulzivno motnjo. Zdravljenje panične motnje je navadno kratko. Tudi zdravljenje socialne fobije je kratko. Navadne fobije pa zdravljenja z zdravili niti ne potrebujejo. Za prekinitev zdravljenja se navadno odločimo, kadar je oseba dobro prilagodila življenjski slog in je vanj umestila veliko sproščujočih dejavnosti.
Vedno se pozdravi, če se je lotimo pravilno. Treba je ugotoviti, ali ima oseba še kake dejavnike tveganja za to motnjo, lahko jo namreč dobi kdor koli. Pomembno je, da se pravilno naučimo, da neka stvar ni nevarna. S psihoterapevtskim pristopom skušamo obvladovati dejavnike tveganja za razvoj anksioznih motenj. Pomembno je soočanje in da človek ne opušča dejavnosti, ki ga delajo tesnobnega. Anksioznih motenj se lahko tekom življenja pojavi več, lahko se ponovijo ali pa tudi ne, obstajajo tudi razlike med ljudmi in različnimi vrstami anksioznih motenj.
Smiselno je uporabiti vse modalitete zdravljenja (psihoterapija, zdravila itn.). Kako hitro se zadeva reši, je odvisno od več dejavnikov, ne le od tega, kako si sami za to prizadevamo. Reprogramiranje možganov ni preprosta naloga.
Da in ne!
Ne: Simptomi paničnega napada niso škodljivi, čeprav se nam zdijo strašni. Predstavljajo le pretiran odziv na določen dogodek.
Da: Če vzamemo panične napade preveč resno, imajo lahko negativni vpliv na kvaliteto našega življenja.
Ne. Lahko imate občutek, da boste znoreli, izgubili nadzor, vendar so to le simptomi paničnega napada.
Izgubiti zdrav razum pomeni, da oseba izgubi stik z resničnostjo. Da je do tega prišlo, se ne zaveda, saj je takrat v svojem svetu. Okolica opazi, da je nekaj narobe z njo, a prizadeti osebi se zdi, da so nori vsi drugi, le ona ne. Pri paničnem napadu ne gre za možnost izgube zdravega razuma, ampak za strah pred izgubo nadzora.
Oseba, ki je pod hudim stresom (doživlja izgube, izjemne obremenitve, novo odkrito bolezen, družinske težave) ali oseba, ki so se ji skozi daljše časovno obdobje nalagale stresne situacije in dogodki, razvijeta zelo povečano osnovno raven tesnobe, ki ji lahko sledi spontano pojavljanje paničnih napadov. A takšni panični napadi še niso panična motnja. Sam panični napad je zelo pogosto doživetje, vendar ga ljudje ne razlagajo kot katastrofalnega. Preprosto ga povežejo z neko obremenilno okoliščino. Če pa se razvije strah pred napadom, smo na dobri poti, da razvijemo panično motnjo.
Panični napadi so pogosti ponoči. Razlogi za njihovo nočno doživljanje so zelo različni in navadno jih lahko pojasnimo s povečano ravnjo tesnobe, ki je tako visoka, da se spontano prožijo tudi v primeru, ko je v spalnici nekoliko slabši zrak, v primeru, ko človek popije kakšno manjšo količino alkohola ali pa zvečer več pokadi.
Ne. Srce nam divje bije tudi med hojo v hrib, pa ne pomislimo, da bi to lahko bilo za koga posebej škodljivo. Srce ne ve, kam poganja kri.
Ne. Pač pa je pogosto obratno. Po miokardnem infarktu ljudje zbolijo še za panično motnjo. Ljudje, ki so preboleli miokardni infarkt in so bili na operaciji koronarnih arterij povedo, da je panični napad hujša izkušnja kot telesna bolezen. Izgubijo občutek nadzora in se počutijo povsem nemočni in izgubljeni.
Strah pred osamljenostjo je eden o temeljnih strahov in izhaja iz strahu pred zapustitvijo. V zgodnjem obdobju razvoja človeka je zapustitev pomenila gotovo smrt in zato imamo ljudje vrojen samoohranitveni program, da se držimo drug drugega. Ta samoohranitveni program ni problematičen. Lahko pa postane težaven, če se zaradi strahu pred samoto oklepamo ljudi, ki nam škodijo ali pa če se tako zelo oklepamo drugih, da zadušimo pozitivne strani v odnosu z njimi.
Predstavljajte si, da obiščete psihoterapevta, povsem obloženi s kovčki in torbami, ki so polni z vašimi preteklimi slabimi izkušnjami in krivdo. Komaj vlečete svojo prtljago s seboj in vlečete jo na vsa svoja področja življenja ter v vsako dejanje in v vse situacije. Tako obloženi komaj hodite, ne morete uživati, se sprostiti, se veseliti. Ste manj ustvarjalni in manj polni življenja. Prtljaga vam pobere čas in energijo. Nato s psihoterapevtom odpirate en kovček za drugim in ven zlagate težave, spomine in jih položite na poličke, v skrinje, nekaj jih date tudi v koš za smeti. Prtljaga postaja lažja, v njej se vidijo tudi lepe izkušnje in dobre strani neugodnih izkušenj. Majhen priročen kovček izkušenj, znanja in spoznanj je mnogo lažje nositi skozi življenje.
Včasih ne pustimo oditi osebam, ki so že davno umrle ali pa leta in leta žalujemo za njimi. Nekateri ostanejo poročeni še po tem, ko so že davno ločeni, saj jim odnos z nekdanjim zakoncem zaseda popolnoma vsa področja življenja. Nekateri starši težko sprejmejo, da njihovi otroci odraščajo in se težko prilagodijo, da imajo sedaj pred seboj odraslo in zase povsem odgovorno osebo. Najlažje se poslovimo od takih oseb, da si v mislih predstavljamo lepe stvari, ki smo jih z nekom imeli ali pa se veselimo, da bomo z nekom drugim imeli podobne izkušnje. Slabe stvari odložimo na poličke v svoji spominski sobi.
Misli lahko preusmerjamo s pomočjo tehnik preusmerjanja misli, kot so štetje, opazovanje ljudi, pisanje, petje oziroma z dejavnostjo, ki popolnoma zaposli naše misli. Preusmerimo jih lahko tudi s hitro hojo; včasih zadostuje le nekaj hitrih korakov. Lahko si govorimo v mislih pomirjujoče stavke, kot da bi tolažili prestrašenega otroka.
Z občutki ljudje običajno razumejo troje – čustva, nagone in telesne občutke. Čustva so včasih zelo močna in se jih je težko ubraniti, da jim ne bi sledili. A čustva ne smemo poveličevati. So odraz našega razmišljanja. Prav tako ne smemo poveličevati svojih nagonov. Ti so vrojeni mehanizmi za samoohranitev tako osebe kot vrste. Tudi telesni občutki oziroma dogajanje v našem telesu je lahko odraz nagonskih odzivov in si jih moramo razlagati v tem smislu.
Če smo se naučili gledati na en način, se lahko načimo gledati tudi na drugega. Nekateri ljudje so glede spremembe načina razmišljanja bolj prožni, spet drugi bolj togi. A pri vseh je mogoče vsaj malo spremeniti odzivanje na bolje.
V psihoterapiji oseba s pomočjo usposobljenega strokovnjaka analizira sebe in išče boljše možnosti za spoprijemanje z vsakdanjimi težavami. Udejanji nekatere spremembe in se o njih pogovori s psihoterapevtom. Izboljša svoj življenjski slog.
Osebnostna rast je izraz, ki pomeni, da oseba opušča manj zrele načine mišljenja in vedenja in jih nadomesti z bolj zrelimi. Kar je dopustno za otroke v vrtcu, ni primerno za odraslo osebo, ki ima odgovornost do sebe, drugih in družbe.
Panični napad ne povzroči zastoja srca ali kapi. Panični napad ne povzroči zadušitve ali zastoja dihanja. Panični napad ne povzroči omedlevice (razen v redkih primerih eritrofobije - strahu pred krvjo). Panični napad ne povzroči izgube ravnotežja, kljub neprijetnemu občutku vrtoglavice. Ljudje ne padejo ali nehajo hoditi zaradi »šibkih nog« med paničnim napadom. Med paničnim napadom ljudje ne izgubijo razuma in se jim ne »zmeša«. Med paničnim napadom človek ne izgubi nadzora nad sabo.
Res je, da določena vrsta hrane vzburja, določena pa pomirja. S povečanjem vzburjenja so povezana vsa živila, ki vsebujejo kofein in tanin ter nekatere aminokisline, kot je taurin. Z zmanjšanjem ravni tesnobe povezujejo kamilico, valerijano in še nekatere snovi. Bolj kot vsebnost pomirjujočih ali odsotnost vzburjajočih snovi v hrani pa je pomembno redno prehranjevanje. Pri tem seveda velja posebej poudariti zajtrk, dopoldansko malico, kosilo, popoldansko malico in večerjo. Obroki morajo biti polnovredni in kalorično ustrezni. Bolj zdravo je namreč jesti redno običajno hrano, kot pa jesti le enkrat na dan posebno biološko pridelano hrano.
Nujno je, da nam oseba razloži, kaj zanjo pomeni lenarjenje. Osebe, ki razvijejo anksiozno motnjo, raje preveč delajo kot premalo in so raje preveč dejavne kot pa premalo. Včasih kot lenarjenje opredelijo branje knjig, ki si ga niso znale privoščiti, ali pa klepet ob kavi. Kolikor posameznik kot lenarjenje predlaga ležanje na kavču in hipnotizirajoče gledanje televizije, mu povejmo, da takšno vedenje težko opredelimo kot posebej zdravilno, razen če gre za izrazito deloholično osebo, ki nikoli ni znala mirovati. A vseeno bo bolje, da se raje uleže na vrt v senčico ali pa gre ležat na bazen oziroma na morje. Tam bo deležna več spodbud kot v zatemnjeni dnevni sobi pred televizijskim ali računalniškim ekranom.
Trajanje zdravljenja je še najbolj odvisno od resnosti anksiozne motnje, torej od izraženosti posameznih simptomov in števila simptomov. Vse to pa je odvisno tudi od trajanja nezdravljenja motnje. Veliko oseb pride na zdravljenje prepozno in zato traja zdravljenje dlje. Mnogo lahko prispevajo z rednim jemanjem zdravil in skrbjo zase. Oboje namreč zelo skrajša trajanje zdravljenja, kadar ga izvajajo vestno, natančno in vztrajno. Velja, da je najkrajše zdravljenje simptomov okoli štiri tedne, najdaljše pa več let.
V primeru iskanja nove zaposlitve in zdravniškega pregleda pred nastopom nove službe se lahko zgodi, da bo specialist medicine dela, prometa in športa želel imeti mnenje psihiatra glede vaših delovnih sposobnosti. Podobno prakso pridobivanja mnenja specialistov o delovnih sposobnostih kandidatov pred nastopom nove službe izvajajo tudi v primeru zdravniškega pregleda oseb s sladkorno boleznijo, kardiovaskularnimi boleznimi in kostno mišičnimi težavami.
Če imate anksiozne motnje, ki se pojmujejo ozdravljive, naj ne bi imeli težav v službi.
Najbolje, da sami pretehtate posledice razkritja oziroma ali je vaš delodajalec vreden vašega zaupanja ali ni. V strokovni literaturi se to imenuje selektivno razkritje – informacijo o vašem stanju razkrijete zgolj nekaterim osebam in ne vsem.
Pri svojem izbranem osebnem zdravniku, pri specialistu klinične psihologije in pri specialistu psihiatru.
Izberite si psihiatra, ki vam je najbližji, vam ga je priporočil vaš zdravnik ali pa izkušena oseba, ki se sama sooča s težavami.
Če ste sami storili že vse, kar ste vedeli in znali, in vam tudi nasveti in navodila s strani drugih niso v korist, potem za mnenje vprašajte strokovnjaka.
Da. Joga, posebno dihanje in umirjeno raztezanje telesa, pomaga pri sproščanju anksioznosti. Možno je, da se tesnoba v začetku nekoliko poveča ter se človek ustraši in z vadbo preneha. Ne glede na to velja z vadbo nadaljevati. Počasi se daleč pride in isto uči tudi joga.
Za socialno tesnobe – tremo je bolj učinkovita skupinska terapija. Sicer pa je vseeno, za katero terapijo se odločite.
Nekateri ljudje od rane mladosti dalje gojijo strah pred zdravniki, zobozdravniki in medicinskimi postopki. Starši pogosto v skrbi za svojega otroka tem strahovom naklonijo zelo veliko pozornosti in skušajo otroka zaščititi pred temi okoliščinami. Težave se tako še povečujejo. Brez soočanja se ne zmanjša nobena anksiozna motnja in strah pred zdravniki se po načrtu soočanja zmanjša z obiskovanjem zdravnikov.
Učitelj hitro ugotovi, da ima pred seboj dijaka, ki je pretirano tesnoben. Če ima dijak socialno fobijo – tremo, jo bo zagotovo prepoznal. Druge anksiozne motnje pa bo učitelj težje prepoznal. Mogoče bo pri dijaku, ki nenehno radira in popravlja zapis v zvezku pomislil na obsesivno-kompulzivno motnjo. Najbolje je, da se dijaka, pri katerem učitelj zazna povišano stopnjo tesnobe, skupaj s starši napoti k svetovalcu/psihologu, ki ugotovi, za kakšne težave gre. Nato je pomembno, da se učitelj poveže s starši, dijakom in svetovalcem ter pomaga v skladu z načrtom obravnave anksiozne motnje.
Pri obravnavi postravmatske stresne motnje (PTSM) nimamo enotnega pristopa in se še vedno soočamo z vrsto neznank. PTSM se lahko kaže na različne načine in v medicini se je uveljavila delitev glede na to, katera simptomatika prevladuje: disregulacija čustvovanja, disociacija, psihosomatske težave, kronične bolečine, težave z identiteto in odnosi itd. Drugi pomemben del obravnave PTSM pa je prepoznava in obravnava pridruženih duševnih motenj - na primer zlorabe in odvisnosti od psihoaktivnih snovi, depresije in anksioznih motenj.
Terapijo PTSM zato načrtujemo na podlagi prevladujoče simptomatike in pridruženih duševnih motenj.
Veljalo bi iti na pogovor k nekomu, ki izvaja kognitivno-vedenjsko terapijo (KVT). Osebo se postopoma sooča z okoliščinami, ki izvabljajo strah, kar na koncu vključuje tudi polet z letalom. Včasih pred soočanjem pomagamo s kakšnimi zdravili, da bi strah zmanjševali.
V tem obdobju bi se že lahko pojavila OKM ali fobija. Če se ne izogiba tem živalim, ne naredimo nič. Otroku je trebana primeren način posredovati čim več resničnih informacij o teh živalih. Če se jih izogiba, je treba postopoma in nadzorovano doseči, da se jih ne izogiba več.
Princip je vedno enak – človek mora začeti s prakticiranjem izpostavljanja, nabrati si mora dobre izkušnje. Najprej se mora ustrezno okrepiti in opogumiti, da lahko sploh začne z izpostavljanjem. A moral se bo tudi soočiti. Visoka pričakovanja do sebe so pogosta – človek ne sme pričakovati, da bo po enem izpostavljanju bolje. Vedno se dogaja sprememba v doživljanju in vrednotenju sebe, a začne in konča se z izpostavljanjem in vsem tistim, kar je poleg njega.
Če zadeve trajajo dolgo in določeni terapevtski pristopi niso pomagali, je težka pot do tega, da si človek začne spet zaupati. Treba je vztrajati, dokler človek ne najde rešitve. Izpostavljanje gre tako, da se človek izpostavi lastnim mislim in ne izvede pomiritvenega rituala. Če gre za hude stopnje napetosti, so nujna zdravila. Nemogoče je izvajati izpostavljanja, če je človek zelo napet.
Učenca ne smemo podpirati v opuščanju dejavnosti, temveč ga moramo podpreti v soočanju z vsemi okoliščinami, ki ga plašijo. Najbolje je, da se učitelj poveže s šolsko svetovalno službo in Centrom za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter z njimi skupaj načrtuje korake soočanja v šoli.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem