Vrtnarjenje ima pozitivne terapevtske učinke na počutje, razpoloženje in duševno zdravje. Vrtnarjenje se kot del hortikulturne terapije že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja izvaja kot oblika psihosocialne rehabilitacije oseb z duševno motnjo (Sempik, 2010).
Vrtnarjenje omili tesnobo, stres, depresijo in tudi koronsko izgorelost. Gibanje na svežem zraku in izpostavljenost (ne premočnemu!) soncu znižujeta krvni tlak, dvigneta ravni vitamina D v telesu, zmanjšujeta stres, navsezadnje pa ima domača zelenjava tudi več vitaminov kot kupljena v trgovini, kar še dodatno krepi imunski sistem. Vsakodnevno povezovanje z naravo, prepuščanje njenim barvam, zvokom in vonjem, pomaga pri umski razbremenitvi. Naša pozornost je usmerjena na sajenje povrtnin, spremljanje njihove rasti in skrb zanje, kar prinaša drobne, osebne radosti, ki večajo občutke zadovoljstva. Gre za dejavnost, ki lepo zaokrožuje fizično in duševno aktivnost v sožitju z naravo, kar ima blagodejni učinek na splošno razpoloženje in počutje.
Oddih v naravi in sprostitev v njenih darovih, kot so zdravilni vrelci, sprehajalne poti v urejenih vrtovih, zvoki ptičev in dihanje svežega zraka, daleč stran od mestnega vrveža, hrupa in ostalih motilcev, imajo že od antike dalje dokazano zdravilne učinke na duševno zdravje. Denimo zdravilni tempelj Asklepion na Epidavru je v antiki imel vlogo zdravilnega središča in svetišča ter je bil center zdravljenja in upanja za mnoge ljudi, ki so potrebovali podporo v procesu fizičnega in duševnega okrevanja. Pritegnil je pozornost raziskovalcev, ki so vpeljali koncept t. i . »zelene skrbi« (angl. green care) na duševno počutje in okrevanje oseb s težavami v duševnem zdravju (Sempik, 2010).
Pogled v zgodovino srednjega veka nam tudi kaže, da je že dvorski zdravnik tistim, ki so imeli simptome duševne motnje, predpisal sprehajalno terapijo na podeželju ali v grajskih vrtovih. Prav tako ni naključje, da so bolnišnice in zdravilišča gradili izven mestnih središč, v naravi, z urejenimi vrtovi in gozdovi, ki so omogočali spokojnost, umiritev in ponovno vzpostavitev povezanosti s seboj.
V drugi polovici dvajsetega stoletja se je uvedel koncept hortikulturne terapije, ki izhaja iz Ameriškega združenja za hortikulturo, in temelji na delovni, izobraževalni, telesni in socialni rehabilitaciji oseb s težavami v duševnem zdravju (Thompson, 2018). Model hortikulturne terapije oz. zelene skrbi je aktualen v družbah, ki so že oblikovale skupnostne oblike oskrbe za ljudi s težavami v duševnem zdravju in oseb z motnjami v duševnem razvoju, in se ga pogosto promovira tudi pri procesih deinstitucionalizacije.
Viri
Sempik Joe: Green care and mental health: gardening and farming as health and social care. Mental health and social inclusion. Volume 14, Issue 2, August 2010.
Richard Thompson; Gardening for health: a regular dose of gardening Clin Med (Lond). 2018 Jun; 18(3): 201–205.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
