Oseba s težavami v duševnim zdravju in njena najožja družina lahko od drugih sorodnikov in družinskih prijateljev pričakujeta tako razumevanje, podporo, nasvete, kot tudi nerazumevanje, neprijetna vprašanja, celo obtožbe, zmanjšane ali celo prekinjene stike. Celo prijazno vprašanje: »Ali je res morala v bolnišnico? Ni šlo drugače?« je zaradi povečane občutljivosti lahko izjemno boleče. Kako se bodo bližnji odzvali je težko napovedati. Lahko gre namreč tudi takole: »Moja hči je tudi bila v bolnišnici, zdaj pa že dve leti hodi v ambulanto in jemlje zdravila. O tem nismo do sedaj nikomur govorili.« Zato je bolje, da se oseba, ki se sooča s težavami, ne zapre vase in dopusti pomoč svojcev. Če je kdo ob njej, bo veliko lažje premagala svoje stiske.
Izjemno koristen vir upanja in informacij so osebe in njihovi družinski člani, ki so imeli sami izkušnjo s premagovanjem težav v duševnem zdravju, Običajno so pripravljeni deliti svoje izkušnje, saj se še spomnijo, kako sami in nebogljeni so bili na začetku svojega zdravljenja in kako so se postopoma naučili premagati težave. Ljudje si pogosto želijo tudi informacij o delovanju zdravil in tisti, ki so že jemali zdravila, bodo vedeli veliko o posameznih zdravilih, odmerkih, trajanju jemanja, potrebnosti jemanja. Takšni pogovori so koristni tako za osebe s težavami v duševnem zdravju kot tudi za njihove svojce. Veliko težje pa je slišati vprašanje, v katerem je skrit strah in močna stigma: »Ali je res morala v bolnišnico? Kaj bodo pa sedaj ljudje rekli o tvoji družini? Kaj bo pa z njeno službo?« Taka vprašanja lahko vodijo v skrivanje ali pa zapiranje pred ljudmi, kar manjša možnost podpore s strani drugih.
Kadar se pogovarjate s kom, ki vašo stisko še poveča, je bolje, da se zaradi varčevanja z lastnimi močmi ne obremenjujete z dodatnimi negativnimi mislimi. Da ne bi padli v vrtinec negativnosti, je morda dobro, da se pri razgovorih o duševnih težavah spomnite:
Zelo pomembno je, da ima družina na voljo krog ljudi ali pa dejavnost, s katerimi lahko začasno pozabijo na težave glede duševnega zdravja enega od svojih članov, pa četudi za uro ali dve na teden. Pri tem naredijo nekaj koristnega zase in si obenem naberejo novih moči za nove izzive.
Kako se vesti kot svojec, prijatelj, sodelavec?
Najožji družinski člani, prijatelji ali sodelavci lahko nekomu, ki ima duševne težave res veliko pomagajo, vendar je pomembno zavedanje, da so ljudje na začetku poti do ozdravitve zelo občutljivi in da jih lahko prizadene tudi prijaznost.
Skrb lahko zelo prijazno izrazimo takole: »Skrbi me zate. Vidim, da ti je težko. Ali ti lahko kako pomagam?« Lahko tudi ponudimo pomoč pri izvedbi kakšnega domačega opravila ali naloge v službi, povabimo jih na planinsko turo, nabiranje gob in spodbudno rečemo nekaj takega: »To bi rad naredil zate, da bi ti bilo lažje.« Pri nekaterih težavah z duševnim zdravjem je zelo dobrodošla tudi pomoč na domu; na primer, osebi z demenco organiziramo varstvo. Vendar ne pozabite, da je prevelika pozornost lahko ravno tako moteča kot prevelika samota. Če oseba sama prosi za pomoč ali pa če jo brez težav sprejme, je vse skupaj zelo enostavno. Veliko oseb se prvič oglasi pri izbranem splošnem osebnem zdravniku ali specialistu psihiatru skupaj z družinskim članom ali prijateljem. Do težav pride, kadar okolica opaža, da je z njihovim bližnjim očitno nekaj narobe, ta pa nikakor ne želi pomoči. Gre za zelo neprijetno situacijo, ko so svojci ali prijatelji razpeti med željo, da bi bližnjemu pomagali in med spoštovanjem njene odločitve. Včasih pomaga odkrit pogovor, ko se osebi predstavi pogled drugih na njeno stanje in njihovo zaskrbljenost zanjo. Včasih se da bližnjega pripraviti vsaj do tega, da gre k izbranemu splošnemu osebnemu zdravniku. Zdravnik se nato odloči, ali gre za duševno motnjo, ki zahteva nujno zdravljenje. V nekaterih primerih, ki so določeni z zakonom - kadar oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim -, je moč osebo tudi brez njene privolitve napotiti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.
Kako ravnati na delovnem mestu, če ima nekdo težave z duševnim zdravjem?
Če ima vaš sodelavec težave z duševnim zdravjem, si ni dobro zatiskati oči, prav tako ni prav, da se o njegovih težavah govori za njegovim hrbtom. V takem primeru skušajmo nevsiljivo izraziti skrb zanj. Če se razvije pogovor, je primerno usmeriti osebo na kakšno spletno stran, ali pa ji priskrbeti kakšno zloženko, brošuro, knjigo. Kar nekaj je primerov, ko sodelavec ali sodelavka spremlja osebo s težavami v duševnem zdravju do splošnega zdravnika (običajno na »urgenco«) in nato do specialista psihiatra.
Tudi prihod vašega sodelavca iz bolniškega dopusta je mogoče precej olajšati ali pa otežiti. Ponovno soočanje z delovnimi obveznostmi je lahko za nekoga, ki pride iz zdravljenja zelo stresno in ga lahko spravi še v dodatno stisko. Že prijazen pozdrav in nasmeh sta včasih dovolj, da je lažje ponovno vstopiti v delovno okolje. Če se bo ob branju teh vrstic kdo obregnil, češ da na delovnem mestu danes nikogar ne pričakajo s pozdravom in nasmehom, potem tole v premislek: delovno okolje so vsi, ki delajo na nekem delovnem mestu. Če vnašamo v delovno okolje nezadovoljstvo, bomo nezadovoljni. Najmanj, kar lahko vsak dan storimo za boljše počutje na delovnem mestu, je jutranji nasmeh in pozdrav. To je dober začetek.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
