Psihodrama je uveljavljena psihoterapevtska metoda v akcijski obliki, ki se je izkazala za učinkovito pri zdravljenju panične motnje in posledično pri izboljšanju kvalitete življenja, socialnega funkcioniranja in primerne komunikacije v medosebnih odnosih. Začetnik te metode je Jacob L. Moreno. Čeprav je bil pod vplivom Sigmunda Freuda oz. njegovih idej o psihoanalizi, se njegova metoda od Freudove v praksi razlikuje. Temelji namreč na uporabi tehnik kognitivno-vedenjske in sistemske psihoterapije ter elementov skupinske dinamike.
Medicinska stroka opredeljuje panično motnjo kot ponavljajoče se in nepričakovane napade panike, ki niso vezani na določeno situacijo. Glavni problem je v tem, da pride do začaranega kroga, ko si telesne simptome hude in nenadne tesnobe (hitro bitje srca in dihanje, potenje, vrtoglavica, slabost) razlagamo kot prehod v še hujši, katastrofičen dogodek, ob katerem razmišljamo npr. »Kap me bo!«, »Zmešalo se mi bo!«, »Popolnoma bom izgubil kontrolo!«. Tako se človek hitro zaplete v začarani krog obsesivnih misli o popolni izgubi nadzora nad sabo in v kroničen strah pred uresničitvijo katastrofičnega dogodka, kar lahko vodi celo v izgorelost.
Namen psihodrame je, da se omogoči posamezniku ali posameznici, da se z delom v skupini sooči s svojimi frustracijami, mislimi in občutki ter se jih nauči obvladovati. S pomočjo igre oz. »odrskega prikazovanja« doživljanja, ki temelji na socialni interakciji, telesnem izražanju in pripovedovanju lastnih izkušenj ter zgodb, pride do razbremenilnega učinka, saj se razvije (»popravljalni«) odnos s terapevtom in drugimi člani skupine. Slednje je pogoj, da lahko spregovorimo o izkušnjah, ki so nas mučile in obvladovale in o katerih do sedaj nismo zmogli neposredno spregovoriti (kar je učinkovita metoda tudi za osebe, ki so doživele čustvene travme ali zlorabe).
Psihodrama kljub vključevanju elementov gledališke igre in različnih rekvizitov ni igralski tečaj ali gledališka skupina. S spontano improvizacijo oz. dramatizacijo in igro vlog se ustvari varen prostor za raziskovanje in popravljanje čustvenega odziva (npr. sprejemljivo izražanje čustev), komunikacijo in vedenje v medosebnih odnosih. Varno okolje je obenem pogoj za spontano odigravanje, poustvarjanje oz. simuliranje težkih življenjskih situacij, npr. predelovanje izgube (žalovanje ob smrti ljubljene osebe, ločitev, bolezen). Ob tem lahko analiziramo svoje reakcije, občutke, misli ter odkrijemo psihološke obrambne mehanizme, ki določajo naše vedenje in oblikovanje simptomov. V socialnih interakcijah lahko naše vedenje določajo še nezavedne frustracije, afekti, fantazije in želje.
Na začetku terapevtskega srečanja vodja (režiser-psihoterapevt), katerega naloga je povezovanje elementov psihodrame, med udeleženci in udeleženkami glede na njihove preference določi protagonista oz. protagonistko. Ta oseba po lastni izbiri odigra raznovrstne prizore iz svojega življenja. S pomočjo vodje, skupine in metod psihodrame išče primerno rešitev, da se bo naučila v novih situacijah ustrezneje reagirati. Publika je torej aktivna in s svojim spontanim vključevanjem v samo dogajanje sodeluje ter sodoloča sceno oz. prizorišče igre. S svojimi komentarji in sugestijami vpliva na socialno percepcijo, dinamiko, interakcijo ter klimo same igre. Vsak udeleženec oz. udeleženka je tako aktivno vključen. Igranje vlog, opazovanje drugih ter izvajanje metod psihodrame – kot so metoda zrcala, podvojitev, zamenjava vlog – posamezniku pomagajo preslikati in razumeti lastne izkušnje in vedenje. Protagonist ali protagonistka lahko izbere pomočnike, ki mu/ji v vlogi alter ega pomagajo z igranjem drugih, zanj/-o pomembnih ljudi ali delov njegove ali njene osebnosti.
Literatura:
Baim, C., Burmeister, J., Maciel, M. (2007). Psychodrama: Advances in Theory and Practice. Routledge: UK.
Tarashoeva, G., Marinova-Djambazova, P., Kojuharov, H. (2017). Effectiveness of Psychodrama Therapy in Patients with Panic Disorders – Final Results. International Journal of Psychotherapy: Psychodrama: Vol. 21, No. 2, pp. 55-66.