Ljudje, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju, pogosto pridejo v stik s tremi vrstami strokovnjakov, ki delujejo na področju skrbi za duševno zdravje. To so psihiatri, psihologi in psihoterapevti. Izkušnje pri tem so lahko zelo različne, pogosto pride do negotovosti, komu sploh zaupati. Pristopi teh treh strokovnjakov so različni in to lahko človeka zmede. Poglejmo si primer, ko človek najprej obišče psihiatra, nato psihologa in zatem še psihoterapevta.
Obiskali ste psihiatra. Pozorno vas je poslušal in veliko spraševal. Nekatera vprašanja so vas skoraj prestrašila: Ali razmišljate o smrti, samomoru? Ali se samopoškodujete? Ali slišite glasove? Nekatera vprašanja so vas razjezila ali kar malo užalila: Ali pijete alkohol? Ali jemljete droge? Ali kadite? Vsa ta vprašanja sodijo v okvir psihiatričnega diagnostičnega intervjuja in vsi psihiatri jih morajo zastaviti. Poleg tega morajo povprašati, če bi lahko tudi s svojcem opravili razgovor. Pri tem ne gre za sumničenje, da človek s težavami ne želi ali noče povedati vsega. Včasih preprosto sam niti ne vidi vsega, kar se mu dogaja in je svojec izvrsten vir dodatnih informacij.
Na podlagi razgovora in opazovanja v času razgovora, pa tudi iz podatkov, ki jih prispevajo svojci, psihiater postavi diagnozo duševne težave ali pa sum nanjo. V primeru suma lahko pošlje človeka še na dodatne preiskave, na primer na slikanje glave ali na kliničnopsihološki pregled in v laboratorij z namenom da bi rezultati preiskav sum potrdili. Nadalje predlaga zdravljenje oziroma vrsto obravnave. Pogosto predpiše ustrezna zdravila. Na koncu naroči na kontrolni pregled. Vse to spada v medicinski model obravnave. Psihiater je namreč po svoji osnovni izobrazbi zdravnik in se pri duševnih težavah osredotoča na problematično simptomatiko in kako to omiliti oziroma odpraviti, če ta pacienta omejuje na različnih področjih v življenju.
Primer: Psihiater ugotovi depresijo zmerne stopnje. Predlaga zdravljenje z zdravili. Predlaga tudi določene dodatne preiskave. Na drugem pregledu vam pove, kakšni so rezultati pregleda krvi na ščitnične hormone. Slabo delovanje ščitnice je namreč lahko videti kot depresija, a zahteva povsem drugačno zdravljenje. Psihiater na drugem pregledu tudi preveri vaše prenašanje zdravil in vam malo razloži, kako zdravila delujejo. Na koncu vas naroči na vnovični pregled. Se pa psihiater zaradi časovne stiske in prezasedenosti s številnimi pacienti najverjetneje ne bo uspel z vami poglobljeno pogovarjati ali raziskovati globljih vzrokov težav, ki niso biološke narave.
Obiskali ste psihologa/kliničnega psihologa. K njemu vas je napotil psihiater. Psiholog je z vami najprej opravil razgovor in povedali ste vse, kar ste že prej povedali psihiatru, pa še nekoliko več. Verjetno ste že precej naveličani tega, da morate vedno znova od začetka pojasnjevati svoje težave, a res je pomembno, da si tudi psiholog o vas oblikuje čim bolj jasno sliko. Psihološka vprašanja se zdijo že malo bolj poglobljena, več vprašanj je o čustvih, mislih, vašem splošnem delovanju. Počutili ste se, kot da bi bili na intervjuju in niste se motili, saj ste bili na t. i. kliničnopsihološkem intervjuju, ki je ena od glavnih metod kliničnega psihologa. Nato ste izvajali različne psihološke teste. Psihodiagnostični testi so pripomočki, ki jih pri svojem delu uporabljajo izključno psihologi. Eni testi so bili otročje lahki, pri drugih pa kar niste vedeli, kako bi se odzvali. Naj vas ne skrbi, da psiholog podcenjuje vaše sposobnosti, nekateri testi so samo nujna osnova za nadaljnjo obravnavo. Zdelo se vam je, da so si nekatera vprašanja podobna in se ponavljajo. Na ta način psiholog preverja resničnost oziroma veljavnost in zanesljivost vaših odgovorov. Psiholog lahko z uporabo tovrstnih testov preveri izraženost vaših različnih osebnostnih značilnosti, vaš spomin, procese mišljenja in odločanja, vaše počutje ter znake in simptome različnih duševnih težav.
Na podlagi psihiatričnega mnenja in svoje klinično psihološke ocene vam je psiholog svetoval, da se vključite v psihoterapijo. Nato vam je napisal izvid, ki ga sploh ne razumete. Malo ste bili zmedeni, ker vas ni več naročil na pregled. Sicer vam je na voljo še za kak kratek podporni, razbremenilni pogovor, ampak mislili ste, da boste imeli več zaporednih razgovorov. Sprašujete se: kaj pa zdaj, kako si lahko s tem pomagam? V sistemu javnega zdravstva običajno ni možnosti za dolgotrajno psihološko obravnavo, saj je število pacientov na število psihologov enostavno preveliko. Posledično psihologi sodelujejo predvsem v procesu diagnostike težav, pri čemer tesno sodelujejo s psihiatrom, ki vas bo spremljal tekom vaše celotne obravnave. Številni psihologi so usposobljeni tudi za izvajanje psihoterapije, kar pa v javnem zdravstvu pogosto ni možno zaradi pomanjkanja časa. Če psiholog oceni, da bi vam koristila psihoterapevtska obravnava, vas lahko uvrsti na čakalni seznam. Če so vaše težave nujne, boste seveda prišli na vrsto hitreje, običajno pa so čakalne dobe zelo dolge (več kot eno leto). Psiholog vam bo zato predlagal, da se obrnete na zasebne psihoterapevte. Povprečna cena zasebne psihoterapevtske ure se giblje med 50 in 60 €, kar je za marsikoga težko dostopno, če pa si to lahko privoščite, boste tako bistveno hitreje prišli do terapevtske pomoči. V zadnjih letih so se po Sloveniji začeli odpirati centri za duševno zdravje, ki bi sčasoma lahko močno olajšali dostopnost psihoterapevtske obravnave.
Primer: Psiholog je v zaključku navedel, da gre za depresivno simptomatiko, kar je potrdilo predhoden sum psihiatra. Z intervjujem in različnimi testi pa je ugotovil tudi prisotnost motnje pozornosti in da imate oslabljen stik s soljudmi oziroma da se medosebnim odnosom izogibate. Glede zdravil se z vami ni pogovarjal in je rekel, da je to razprava za psihiatra. Psihologi namreč niso usposobjeni za predpisovanje zdravil, temveč pomagajo predvsem z uporabo in interpretacijo psiholoških testov. Na podlagi povedanega vas zanima kako naprej, saj ste v stiski in potrebujete pogovor. Psiholog si za vas vzame še nekaj dodatnega časa in začne z nekaj vprašanji, ki se začenjajo na k (kako, kdaj, kaj menite, kje itd.). Po svetovalnem razgovora vam je malo lažje, ampak to se zdi šele začetek. Psiholog razloži, da vam lahko ponudi le nekaj kratkotrajnih svetovanj v zvezi z vašimi občutji in zapiranji vase, ki delujejo podporno in so usmerjene na kratkoročne cilje, npr. kaj ko bi poskusili vseeno sprejeti prijateljevo vabilo na sprehod, katere aktivnosti vas spravijo v vsaj malo boljšo voljo ipd.). Vi pa bi želeli poglobljenih pogovorov in odkriti vzrok svoje depresije. Psiholog vam zato prijazno predlaga nekaj kontaktov različnih usposobljenih psihoterapevtov, katerih delo je usmerjeno v iskanje globljih vzrokov in predelovanje zgodnjih otroških vsebin, ki bi morda lahko razložile vaše trenutno depresivno stanje in težnjo po samoosamitvi.
Obiskali ste psihoterapevta. Mislili ste, da zdaj že veste, kaj vas čaka, pa ste bili znova presenečeni in zmedeni. Tudi psihoterapevt vam je zastavil nekaj vprašanj, vendar nanje niste hitro našli jasnega odgovora. Povabil vas je, da si vzamete čas, kar vam ni veliko pomagalo, saj je zavladala grozna tišina. Kljub vsemu ste se zato trudili čim hitreje odgovarjati. Na vaše presenečenje se je vse odvijalo veliko bolj počasi in niste bili prepričani, če vas to pomirja ali vznemirja. Psihoterapevt se je razlikoval od psihologa in psihiatra, saj si je za vas vzel celo uro časa, zanimali ste ga, dobili ste občutek, da ste pomembni. Psihoterapevta je večkrat zanimalo, kako se počutite, čeprav ste mu to že povedali. Malo vam je neprijetno, ko razlagate o tem, pa vendar čutite, da se nekaj znotraj vas dogaja, ampak tega še ne znate opisati. Nepoznano vam je, a hkrati prijetno. Ko ste se končno opogumili in mu sami zastavili vprašanje, vam je odvrnil z vprašanjem, kakšen odgovor bi si želeli slišati in kaj bi vam pomenil. Nič vam ni povedal o vas samih, ampak samo o tem, kako poteka psihoterapija. Ključen je proces in odnos med klientom in psihoterapevtom. Osnova pa je medsebojno zaupanje, ki ga klient do terapevta enostavno samo začuti ali pa ga ne. Logistiko ste večinoma že poznali: da psihoterapijo obiskujete redno in dalj časa ter da je samoplačniška. Izvedeli ste tudi, da je psihoterapij več vrst in kakšna je ta, katero sami obiskujete. Psihoterapevt vas je vprašal, ali vam ustreza njegov način dela z nezavednimi vzorci mišljenja, čutenja ali vedenja. Vas je zanimalo predvsem, ali boste morali pripovedovati o svojem otroštvu. Čeprav ste sedeli na naslonjaču, ste v prostoru videli tudi kavč, vendar ste se že naučili, da raje ničesar ne vprašate. Ob koncu srečanja vam je psihoterapevt naročil, naj prespite srečanje in se nato po občutku odločite, ali bi želeli začeti z rednimi obiski. Odšli ste z mešanimi občutki. Še posebej vas je vznemirjalo vprašanje, kako terapija deluje in ali zdravljenje s pogovorom res lahko pomaga. Če se odločite za nadaljnja srečanja, boste psihoterapevta bolje spoznali. Takrat lahko spoznate, kako je v varnem prostoru izraziti svoje sanje, želje in potrebe ter razvijati nov odnos do sebe, drugih ljudi in življenja.
Primer: Pričakovali ste, da vam bo psihoterapevt povedal, kaj je z vami narobe. Namesto tega vas je vprašal, kaj vi mislite, da je narobe. Sam je povedal, da psihoterapija ni namenjena iskanju vaše diagnoze, ampak izboljšanju vašega počutja, kakovosti življenja. Iskanje vzrokov lahko pripomore k razumevanju, vendar psihoterapija ni reševanje ugank. Psihoterapevta je tudi zanimalo, kakšne vrednote so pomembne v vašem življenju, kaj vse ste doživeli in kako ste se soočili s travmatičnimi dogodki in neplodnimi odnosi. Morda je bilo to za vas prvič, da ste omenili alkoholizem v družini, čustveno ali telesno nasilje ali pa boleče izgube bližnjih. Empatija in varnost v pogovoru pa sta bila za vas gotovo nekaj novega. Verjetno ste slišali, da je proces pomembnejši kot cilj. Če razumete nastanek problema, vam to ne pomaga, da bi ga rešili, saj se ne morete vrniti po isti poti. Psihoterapevt vam je pojasnil, da v psihoterapiji poskušate zaznavati, doživljati in se odzivati na nove načine ter opazovati učinke. Te nove načine potem postopoma prenašate v svoje vsakdanje odnose in življenje. Povabil vas je k obiskovanju terapije vsak teden, če se boste zanjo odločili. Rekel je, da boste s psihoterapijo nadaljevali, dokler boste napredovali in si želeli napredovati še naprej. Nikoli pa ne morete vnaprej vedeti, koliko časa bo trajal vaš proces okrevanja. To je odvisno od vaše zavzetosti ter od uglašenosti, pristnosti, empatičnosti in izkušenosti terapevta. Poleg tega ni vsak psihoterapevt primeren za vsakega klienta, podobno kot tudi ne morete prijateljevati z vsakim človekom, ki ga srečate. Psihoterapevt je sicer izšolan in je šel skozi lasten proces psihoterapije, vendar je še vedno sočlovek, ki sledi vaši zgodbi in vas pri tem podpira pri doseganju dolgoročnih ciljev in preoblikovanju nekvalitetnega življenja v takšnega, ki vam ustreza.
BILI STE PRI VSEH TREH STROKOVNJAKIH IN PRI VSAKEM DOBILI NEKAJ DRUGEGA. KAJ PA ZDAJ?
Medicinski, psihološki in psihoterapevtski model obravnave prispevajo vsak svoje in se med seboj dopolnjujejo. Noben model sam po sebi ni najboljši ali najbolj učinkovit ali zveličaven. Pomembno pa je, da je za posameznega človeka oziroma klienta ustrezen, da zadovolji potrebe, ki so v ospredju. V akutnem obdobju, ko je človek samomorilen ali v hudi depresiji, so zdravila, ki jih zagovarja medicinski model, najpomembnejša. V kolikor pa človek želi poglobiti delo na sebi, odkriti nepoznane dele sebe in na dolgi rok izboljšati svoje življenje, je potrebno delati po psihoterapevtskem modelu. Najbolj učinkovito je medsebojno sodelovanje vseh treh strokovnjakov, saj vsak od modelov na svoj način izboljšuje celoto psihofizičnega blagostanja posameznika.
V našem opisnem primeru lahko vidimo sodelovanje.
Psihiater je postavil diagnozo in izključil druge razloge za nastalo stanje. Predpisal je zdravila in pojasnil njihovo delovanje. Psiholog je opravil testiranje in doprinesel k potrditvi diagnoze, v kakem drugem primeru pa bi morda doprinesel k njeni spremembi. Psihoterapevt se je lotil obravnave na drugačen, bolj poglobljen način. Intenzivna tedenska obravnava podpre človeka pri okrevanju in zmanjševanju dejavnikov, ki bi lahko prispevali k ponovitvi depresije.
Vsi trije strokovnjaki so opravili vsak svoje delo in njihovi pristopi niso v nasprotju. Njihovo medsebojno sodelovanje povečuje možnost korenitih sprememb in okrevanja.
Kaj pa če ste ugotovili, da so strokovnjaki govorili drug čez drugega?
Včasih imajo ljudje izkušnjo, da se strokovnjaki obregnejo drug ob drugega in skušajo povzdigniti svojo stroko ali svoj model zdravljenja.
Psihiater na primer reče, da so zdravila najboljša in da človek ne potrebuje psihoterapije. To je lahko res, saj nekateri ljudje dobro okrevajo samo z zdravili. Oziroma človek je s tem, da si pomaga zgolj z zdravili v redu, morda (še) ne zaupa ali ni pripravljen na psihoterapijo. Morda ima z njo negativno izkušnjo, zdravila pa mu dajejo hitre in ugodne rešitve.
Če pa je človek vključen v psihoterapijo in sam oceni, da mu psihoterapija pomaga, pa je naloga psihiatra, da takšno obravnavo podpre. Kombinacija z zdravili in psihoterapijo se v praksi kaže kot zelo uspešna. Poleg motenj, ki jih lahko zdravimo z zdravili, obstajajo tudi stanja, pri katerih zdravila ne morejo pomagati ali pomagajo le blažiti simptome. Zavedati se je treba, da odprava simptomov še ne pomeni ozdravitve oziroma okrevanja.
Enako tudi psihoterapevt ne more izražati nasprotovanja zdravilom. Res je, da veliko ljudi ne potrebuje zdravil, a nekateri brez zdravil ne bodo okrevali. Včasih psihoterapevtom primanjkuje znanja o delovanju zdravil na možgane in spregledajo njihovo nujnost. Nekateri ljudje z resnimi duševnimi motnjami pa brez zdravil sploh ne morejo normalno živeti. Zdravila so včasih celo nujno potrebna, da človek sploh lahko aktivno sodeluje v psihoterapiji. V tem primeru sta psihoterapevtovi nalogi tudi podpora in spodbuda pri jemanju zdravil in aktivnem sodelovanju s psihiatrom.
Za klienta je najbolje, če psihiater, psiholog in psihoterapevt med seboj sodelujejo. Pogosto sicer do tega ne prihaja zaradi različnih dejavnikov, npr. pomanjkanja časa, nasprotovanja drugemu strokovnjaku, pomanjkanja znanja, izkušenj. Vsekakor je treba opozarjati, da tudi v strokah, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem včasih ni vse, kot bi si želeli, je pa pomembno, da k temu strmimo. Dobrobit klienta mora biti pri tem najpomembnejša. Prav medsebojno strokovno zaupanje in hkratno zavedanje usposobljenosti vseh treh strokovnjakov pa lahko vodi v bolj poglobljeno obravnavo pacienta in boljši terapevtski učinek.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
