Duševna motnja ali samo običajna človeška izkušnja?

Eden od ključnih elementov, da človeku postavimo diagnozo duševne motnje, je, da je zaradi njegovih težav v duševnem zdravju ovirano njegovo vsakodnevno delovanje. Če takih ovir ni, človek ne trpi za duševno motnjo, temveč ima samo običajno, četudi neprijetno in zaskrbljujočo človeško izkušnjo. Zaradi svojih težav kljub temu trpi in zato morda potrebuje pomoč. Toda kakšno? Zagotovo ne zdravljenja z zdravili, pa tudi psihoterapije morda ne. Morda pa mu lahko pomaga filozofija oziroma filozofsko svetovanje. Naš odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda kratek, toda ostanimo pri tem, saj smo o zadevi obširneje že pisali v dveh drugih zapisih (Depresija ali samo realističen pogled na svet?: https://www.omra.si/o-motnjah/depresija/zanimivosti-o-depresiji/crnogledost-ali-depresija/; Kako lahko pomaga filozofsko svetovanje?: https://www.omra.si/o-motnjah/depresija/zanimivosti-o-depresiji/depresija-ki-to-ni/).

V sodobni, tako imenovani zahodni družbi, se vse več ljudi zateka k psihoterapiji. Ali kot v svojem delu Raje Platon kot pomirjevala! pravi ameriški filozof Lou Marinoff – in pri tem nekoliko pretirava – je povsod samo terapija, na razmišljanje pa nihče niti pomisli ne. Seveda lahko v tem, da čedalje več ljudi edino rešitev vidi v psihoterapiji, vidimo tudi izraz tega, da ljudje vedno bolj sprejemajo duševne motnje. Toda kot v svojem nedavnem zapisu za spletno stran Psychology Today (https://www.psychologytoday.com/us/blog/a-marriage-of-equals/202302/do-you-have-symptoms-of-a-mental-disorder) izpostavi ameriška psihologinja Catherine Aponte, s tem vedno bolj tvegamo, da bomo običajno, četudi neprijetno in zaskrbljujočo človeško izkušnjo označili za nekaj patološkega, za znak (simptom) duševne motnje. Zaradi vse večjega sprejemanja duševnih motenj tvegamo, da denimo tudi žalovanje označimo za simptom velike depresije ali vsakodnevno zaskrbljenost za simptom generalizirane anksiozne motnje.

Vendar so se dandanes ljudje začeli zatekati tudi k filozofskemu svetovanju, kar pomeni, da je manj tveganja za tako imenovano patologiziranje. V tem navsezadnje lahko vidimo tudi dvig pismenosti širšega kroga ljudi o duševnem zdravju. Pismenost o duševnem zdravju namreč zajema tudi širjenje vedenja o tem, kdaj in kje poiskati pomoč pri težavah v duševnem zdravju – poleg razumevanja, kako pridobiti in ohraniti dobro duševno zdravje, razumevanja duševnih motenj in njihovega zdravljenja ter zmanjševanja stigmatiziranja zaradi teh motenj.

<< Nazaj na "kaj pričakovati od posameznih oblik pomoči"