Ali je cilj psihoterapevtske prakse zgolj ozaveščanje nečesa, česar subjekt »ne ve«, pri čemer ga vodi psihoterapevt, ki kot privilegiran objekt ljubezni »ve« in je zato v vlogi učitelja oziroma Drugega? Ali je dejanje govora edino dejanje, ki je pomembno v terapevtskem procesu? Kakšna je razlika med golim (živalskim) vedenjem in človeškimi dejanji, ki predpostavljajo prevzem odgovornosti in krivde, sramu in gnusa – tudi za dejanja, ki jih ni vodila zavestna usmerjenost ali smo jih storili nezavedno oziroma »po nesreči« ali »po naključju«. Dejanje v tem absolutnem smislu je tako za subjekt vselej nekaj naključnega in prelomnega, kar mora prevzeti nase brez poroštva, opore v Drugem. Subjekt po Dejanju ni več isti subjekt, tako kot Cezar po Rubikonu ni bil več isti Cezar. Tako lahko razumemo, zakaj se subjekti na svoja dejanja odzivamo različno in poskušamo različno razrešiti njihove vselej nasprotujoče, frustrirajoče, celo travmatične posledice. Eden izmed načinov, kako se ljudje odzivamo na tovrstne posledice je tako imenovani »acting out«. Kaj to pomeni in zakaj je ta pojem pomemben za razumevanje transfernih, ljubezenskih odnosov, ki so pogoj psihoterapevtskega procesa in transformacije subjekta?
»Acting out« ali uprizarjanje je pojem, ki ga je v psihoanalitično teorijo uvedel že Freud, potem ko je pri delu z nevrotičnimi pacienti in pacientkami opazil posebna, nenavadna impulzivna, nepremišljena, celo agresivna in kazniva vedenja, ki so se ponavljala. Ta se nekako niso ujemala z vsakdanjimi zavestno in ciljno usmerjenimi vedenji ter odzivi subjekta. Med »acting out« vedenja, ki jim v vsakdanji govorici radi rečemo »izpadi«, se uvrščajo subjektu tuja, nerazumna, nasilna in samouničujoča dejanja, tudi razne »nesreče«, pri katerih je videti, kot da se notranja prisila, čustveni vzgib ter fantazma subjekta uspeta udejanjiti.
V tovrstnih »izpadih« je Freud videl predvsem udejanjenje, uprizarjanje nezavedne fantazije in želje, ki ju je zavestni jaz zaradi nezdružljivosti z »identiteto subjekta«, potlačil. Freud je opazil, da do pogostejšega uprizarjanja v klinični praksi prihaja zaradi vpliva transfernega (ljubezenskega) razmerja z analitikom, in sicer v funkciji zahteve po pripoznanju (njegove želje) s strani analitika kot Drugega. Freud je videl v uprizarjanju, ki ga je sprožil transfer, ponovitev nekega preteklega potlačenega psihičnega nesoglasja, konflikta, v obliki nezavedne fantazme in iz nje izraščajoče želje. Zanjo je – kot poudarja Lacan – bistvena medsubjektivna razsežnost, socialna struktura, znotraj katere se oblikuje vsaka subjektivnost. V Očrtu psihoanalize Freud pravi, da je prisila k ponavljanju pacientov način spominjanja nečesa travmatičnega. »Acting out« tako razume kot vrnitev potlačenega v obliki ponavljajočega se travmatičnega scenarija, zgodbe, vendar v materialni obliki prakticiranja, ki ga subjekt ne prepozna kot svojega lastnega, ter s tem kot pojav, prek katerega se lahko proizvede gradivo za analizo, interpretacijo odpora, razlago, ki usmerja samo analitično, terapevtsko obravnavo. Čeprav lahko »acting out« in samo transferno razmerje delujeta v funkciji odpora, ki predstavlja prepreko v procesu zdravljenja, sta obenem pogoj možnosti vsake psihološko-terapevtske procedure in njenega napredovanja k ozdravitvi.
Vendar se lahko vprašamo, zakaj v transferni situaciji sploh pride do uprizarjanja kot takega? Lacan v Seminarju V pravi, da je »acting out« vselej način komunikacije, sporočilo, ki je naslovljeno na Drugega, in sicer drugega, ki je privilegiran objekt ljubezni, tj. subjekt, za katerega se predpostavlja, da »ve«. Analiziranec tako kaže analitiku nekaj, česar temu ni uspelo nagovoriti, interpretirati, čeprav se sam ne zaveda vsebine svojega sporočila oziroma se ne zaveda, da njegovo vedenje nekaj izraža, prikazuje. Slednje, tako Lacan, je subjektova želja, ki je privilegiran objekt ljubezni, torej analitik, ni uspel prepoznati oziroma pripoznati.
Vendar to ni vse. Problem je ravno v tem za analizo konstitutivnemu protislovju, in sicer, da »neprepoznana želja« subjekta nikoli ni njegova lastna želja, marveč je zmerom že želja Drugega, ki v končni fazi izraža željo po biti želen. Tako subjekt v uprizarjanju dejansko preizkuša analitika, njegov odziv, saj je njegov implicitni namen izvrtati, izbezati na plan analitikovo željo. Tako bi dobil odgovor na svoj temeljni konflikt, frustracijo, ki ga histerizira in proizvaja simptome: »Kaj je moja želja?« oziroma »Kdo sem?«. Ker pa je ta njegova namera nezavedna, subjekt ne prepozna svojega vedenja kot takega in mu zato ne pripisuje nobenega pomena. Ali kot pravi Lacan: »Uprizarjanja ne bomo nikoli imenovali drugače kot dejanje, ki se pojavlja s to značilnostjo, da je še posebej nemotivirano. To nikakor ne pomeni, da nima vzroka, temveč da mu prav s psihološkega vidika ne moremo dati motiva, ker je vedno zaznamovalno dejanje.« (Seminar V, str. 398.)
Če je »acting out« v funkciji sporočanja nečesa bistvenega za subjekt in posledično za analitično prakso, ta performans vselej predpostavlja odvisnost od Drugega, objekta ljubezni, njegovega pogleda in pripoznanja. Tovrstna izročenost Drugemu je dejansko beg v njegovo naročje, v katerem se subjekt počuti celoviti in pomirjen. Vendar se spretna uporaba analitične tehnike oziroma veščine analitskega zdravljenja, kaže ravno v tem, da analitiku tekom napredovanja analize, uspe nagovoriti in odgovoriti na nekaj drugega kot na subjektovo zahtevo po ljubezni in pripoznanju, tj. njegovo gonsko življenje oziroma poseben način uživanja. V tovrstni operaciji se Drugi, na katerega se naslavlja subjekt v analizi, razgradi. Tako je Dejanje, ki mora biti izvedeno, dejanje ki označuje konec analize, nekaj prelomnega za subjekt (v dobesednem smislu – deluje kot razcepitev subjekta), ki ga mora ta prevzeti nase brez poroštva, opore v Drugem, čeprav je vsako dejanje dojeto, percipirano, le v okviru, ki ga zarisuje Drugi, ki se v tem predrugači kot neki drugi Drugi. To dejanje, tako Lacan, zahteva poistovetenje z lastnim simptomatičnim užitkom, »identifikacija s simptomom«, kar pa je že neka druga teoretska zgodba.
Vira:
Freud, S. (2013 [1938]). Očrt psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Lacan, J. (2017). Formations of the Unconscious: The Seminar of Jacques Lacan Book V, Cambridge: Polity Press.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
