V povprečju preživi človek več kot 25.000 dni. Seveda je ta številka odvisna od nešteto dejavnikov. Nikoli ne veš, kdaj bo tvoj zadnji dan, kdaj me boš zadnjič videl, slišal, se me dotaknil. Ali bo najin zadnji pozdrav spor med nama, boš odšel brez besed? Bom morda jaz zapustil tebe?
V vseh zgodovinskih obdobjih so bili ljudje, ki so tarnali, kako so težki časi, da takšnih še ni bilo, da nam ni pomoči. Da, tudi sedaj so. Časi so zmeraj težki, ker je samo življenje težko, zahtevno. Moramo se znati spopadati s porazi, biti sposobni medsebojne interakcije z ljudmi, biti sposobni upravljati z denarjem, družino, medsebojnimi odnosi …
Vsak je vzgojen na svoj način. Za to človeško diverziteto se lahko zahvalimo našim staršem. Jaz sem svojim izredno hvaležen, saj so me naučili tega, kar v življenju zares šteje. Solidarnost, skromnost, a obenem odločnost, spoštovanje, sodelovanje in predanost. Vrednote, ki so privzgojene v zgodnji mladosti, tega se ne da naučiti kasneje. Starši nam kažejo pot, so naši največji in najpomembnejši učitelji, prijatelji in zaupniki v življenju. Tudi, če ne izgleda vedno tako, verjemi, starši želijo le najboljše zate. Koliko od 25.000 dni, ki so na voljo povprečnemu človeku, boš preživel s starši, z družino?
Pravijo, da je najhuje, ko starši izgubijo otroka. Ampak verjemite, da je peklensko težko, ko otrok izgubi starše.
Praznovanje za vikend. Prijetno družinsko srečanje bi lahko rekli. V ponedeljek vsak na svoj konec, kot običajno. En telefonski klic pa nato spremeni celotno življenje. Ob tem ne veš več, kako ti je ime, kje si doma, nisi sposoben prestaviti niti krožnika z mize v pomivalni stroj, kaj šele, da bi skrbel za družino, kmetijo in dokončal faks. Kot najstarejši otrok v družini avtomatsko misliš, da so vse neopravljene naloge na tebi, vključno seveda s tolažbo bratov in sester ter seveda enega od staršev, ki še živi. Skačeš sem in tja po kmetiji, voziš smuk med vsemi gospodinjskimi, kmetijskimi, službenimi, družinskimi, društvenimi obveznostmi, ki se iz dneva v dan bolj spreminja v slalom, ki nima konca. Pa ga res nima? Straši me misel, kaj se bo zgodilo na cilju tega slaloma? Poraz ali zmaga? Tako slalomirati zmoreš leto, dve, tri. Telo pa samo peša in peša. Ko zaspiš, če zaspiš, pa si samo želiš, da se nikoli več ne bi zbudil in bi končno bil spet pri osebi, ki ti pomeni največ na svetu. Nalagaš si nova in nova opravila, nove količke v slalomu, ki pa so vedno bolj tesno skupaj, ni več prostora za nove, a ti se potrudiš in ga najdeš. Ker ne znaš drugače, voziš naprej, peče, boli, vedno bolj in bolj. Bolečina ti do neke mere ustreza, saj je to edini način, da si v stiku s svojo osebo, ki je ni več. Izgubiš prijatelje, ker se ne znaš več pogovarjati, navezovati stikov, nihče te ne razume, z nikomer ne moreš deliti svojih misli. Vsem se samo smiliš, kaj kmalu pa tvojo nemoč začnejo ljudje tudi izkoriščati.
Svojega prevzema kmetije si vsekakor nisem predstavljal na tak način. Dobil sem jo namreč po nenadni smrti enega od staršev. Seveda smo že prej vse počeli skupaj, a to je vseeno drugače. Kot otrok sem oboževal življenje na kmetiji, komaj sem čakal, da bo napočil čas, ko bom svoje ideje lahko iz glave in papirja prelil v našo kmetijo. A ko je napočil ta dan, je bilo na vrsti vse drugo, samo veselje ne. Priznam, da me je sram koga povabiti na našo kmetijo, ker kmetija ne izžareva ne veselja, ne mladosti, ne inovativnih idej. Lahko bi vse skupaj prodal, vendar nisem zmogel. Sentimentalna vest je pregloboka. Nekako guramo, vendar to ni življenje, ki bi ga želel komurkoli.
Ljudem vedno rad priskočim na pomoč, delujem v številnih društvih, tako si zapolnim dan in noč čisto do konca, da sploh ni časa za razmišljanje. Najhujša, tudi fizična bolečina namreč pride, ko razmišljaš. Pa vendar, čeprav sem cele dneve obdan z ljudmi, je moja duša prazna, moje srce pa razbito, boleče, vsak dan bolj. Ko vidim, kaj se dogaja po svetu, da je vse več nemira, nestrinjanj, politiko, ki uničuje naše kmetijstvo, se mi vse bolj dozdeva, da bom skupaj z mojo kmetijo kaj kmalu pristal v slovenski statistiki obupanih primerov.
Ali si vedel, da je po statistiki v Sloveniji med kmeti štirikrat več samomorov kot med drugimi poklici? Se bo moj slalom končal tu, v tej statistiki? Bom tudi sam del te statistike? Koliko dni mi je še ostalo?
© 2025 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
