Psihoaktivne snovi (pogovorno mamila ali droge) so snovi, ki vplivajo na delovanje osrednjega živčnega sistema. To pomeni, da učinkujejo na delovanje možganov in tako spreminjajo zaznavanje, razpoloženje, mišljenje in vedenje. Uporabniki teh snovi pogosto občutijo spremenjene psihične in telesne procese, ki se lahko kažejo kot občutek povečane sproščenosti, spremenjeno stanje zavesti ali povečano dojemanje okolice. Mnoge psihoaktivne snovi, kot so na primer nikotin, kofein, morfij, kokain in kanabinoidi, so pridelane iz rastlin in so jih uporabljali že od nekdaj. Danes se uporabljajo večinoma rekreativno.
Psihoaktivne snovi lahko razdelimo v več skupin, odvisno od njihovih učinkov:
Uporaba nekaterih psihoaktivnih snovi lahko povzroči, da ljudje doživljajo čas na spremenjen način. Spremembe v zaznavanju časa so povezane s spremembami v možganski dejavnosti in kemičnih procesih. Ta učinek je eden od razlogov, zakaj so psihoaktivne snovi pogosto povezane s spremenjenimi stanji zavesti in močnimi doživetji, ki jih uporabniki opisujejo kot občutja, ki so popolnoma izven vsakodnevne izkušnje.
Uživalci psihoaktivnih snovi lahko doživljajo čas, kot da se upočasni, pospeši ali pa celo, kot da sploh ne teče, kar daje občutek večnosti trenutka. Tako lahko recimo zaužitje kanabisa povzroči občutek upočasnjenega časa in se nekaj minut lahko zdi, kot da je minila ura. Psilocibin (dejavna snov v halucinogenih gobah) in LSD lahko uporabnike privedeta do doživetja, v katerem se čas zdi popolnoma neresničen ali celo zaustavljen, kar daje občutek brezčasnosti in neskončnosti trenutka. Poživila, kot so kokain in amfetamini, pogosto povzročijo občutek, da čas teče hitreje, kar je povezano s povečano stopnjo vzburjenja, pretirane dejavnosti in budnosti. Ta učinek je posledica povečanega sproščanja živčnih prenašalcev, predvsem dopamina in noradrenalina, ki pospešita delovanje možganov in dajeta občutek povečane energije, delovanja miselnih procesov ter osredotočenosti. Študije na uporabnikih kokaina kažejo, da lahko pride do spremenjenega zaznavanja časa, ker se možgani prilagodijo na povišano stimulacijo živčnih prenašalcev.
Kokain je kristaliziran tropanski alkaloid, ki ga pridobivajo iz listov koke. Koka najbolje uspeva na območju Andov v Južni Ameriki, natančneje v Peruju, Boliviji in Kolumbiji. Že v preteklosti so Indijanci ugotovili, da žvečenje kokinih listov zmanjša občutek lakote, poveča občutek telesne energije ter zmanjša občutek mraza. Da bi dosegli najboljši možni učinek, žvečijo kokine liste skupaj z lužnim pepelom ali apnom. Dolgotrajna uporaba lahko povzroči tako psihološko kot fiziološko zasvojenost. Danes je kokain v prahu najbolj pogosta oblika kokaina na trgu. Sigmund Freud ga je celo uporabljal kot zdravilo, dokler ni prepoznal njegove zasvojljivosti. Pri delovanju kokaina lahko pride do tako imenovanega zloma (ang. crash), ki ga je mogoče opisati kot neprijetno stanje, ko raven dopamina v možganih hitro pade. Človek občuti hudo utrujenost, potrtost, nezmožnost razveseliti se, tesnobo, razdražljivost, nemir in željo po ponovnem uživanju kokaina. Po padcu ravni dopamina in serotonina uporabniki pogosto občutijo hlepenje (ang. craving) po ponovni uporabi, in sicer zato, da bi ponovno občutili evforijo. To hlepenje je eden glavnih dejavnikov tveganja za razvoj odvisnosti. Ponekod pa je kokain še vedno v uporabi v medicinske namene, in sicer kot anestetik, pa tudi pri operacijah grla ali nosu, saj s krčenjem žilic preprečuje močne krvavitve.
Vira:
Julien, R. M., Advokat, C. D. in Comaty, J. E. (2010). A Primer of Drug Action: A Comprehensive Guide to the Actions, Uses, and Side Effects of Psychoactive Drugs. New York: Worth Publishers.
Wittmann, M., Carter, O., Hasler, F. in Cahn, B. R. (2007). Altered states of consciousness: Experiences out of time and self. Harvard Review of Psychiatry, 15(4), 242–256.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
