Ta zanimivost je nadaljevanje 1. dela, v katerem je pojasnjen proces recidiva (zdrsa v zasvojenost). V nadaljevanju bomo ta proces razdelili na 3 stopnje – čustveni, mentalni in telesni zdrs.
Za zasvojene ljudi, ki vzpostavijo abstinenco, je pomembno odvračanje misli na omamljanje. Četudi so pri tem uspešni, je možno, da jih v recidiv še vedno vodita njihovo vedenje in čustvovanje. Preden pride do ponovnega omamljanja s substanco ali vedenjem, od katerega je vzpostavljena abstinenca, se abstinenti lahko prepoznajo v čustvenem zdrsu. Ta se kaže na različne načine. Abstinenti postanejo bolj razdražljivi, razvijejo slabe prehranjevalne in spalne navade, niso zmožni podeliti, kaj se jim dogaja, osredotočati se začnejo na težave drugih, prenehajo se udeleževati skupin oz. pogovorov, osamijo se od drugih, kopičiti začnejo čustva in ne zmorejo prositi za pomoč. Značilnost te stopnje je tudi zanikanje, da sta njihova doživljanje in ravnanje tvegana za nadaljnjo abstinenco.
Če se abstinenti uspejo prepoznati v stanju čustvenega zdrsa, si lahko relativno preprosto pomagajo. Pomembno je, da poskrbijo zase – to pomeni, da se dobro naspijo, se zdravo in redno prehranjujejo, prosijo za pomoč in z drugimi podelijo, kaj se jim dogaja.
Če pa abstinenti v čustvenem zdrsu ostanejo predolgo, se sčasoma začnejo počutiti nelagodno v svoji koži. Ti občutki lahko postanejo nevzdržni in v želji, da bi pred njimi pobegnili, začnejo razmišljati o drogi. Tako v procesu recidiva nadaljujejo v stopnjo mentalnega zdrsa.
V tej stopnji neprijetno čustveno doživljanje zaneti v glavi vojno misli. En del osebe želi omamo, drugi del pa abstinenco. V začetku so te misli blage in kratke. Ni jih težko zaustaviti ali preusmeriti, hkrati pa z njimi ni težko zdržati. Misli se običajno nanašajo na ljudi, prostore in stvari, ki so bile del omamljanja, ter na minimaliziranje posledic preteklih recidivov. Če abstinenti ne prepoznajo in ne prekinejo misli na omamljanje, postajajo vse podrobnejše in daljše in jih je vedno težje prekinjati. Tisti del osebe, ki želi omamo, postaja vse močnejši in začenja premagovati željo po ohranjanju abstinence. To se začne odražati tudi v raznih vedenjih, kot je druženje s staro družbo, vezano na omamljanje; manipulativno vedenje; laganje sebi in drugim … Na ta način abstinenti že iščejo priložnosti za omamo in zavestno ali nezavedno načrtujejo zdrs.
V fazi mentalnega zdrsa je še mogoče preprečiti recidiv, če abstinent prepozna svoje misli in vedenje, jih pretehta, se spomni zadnjega recidiva in vseh neprijetnih posledic, ki jih je prinesel. Abstinent se lahko zamoti tako, da zamenja okolje, dejavnost, družbo in da o svojih mislih in občutkih govori s stabilnimi osebami. Za abstinenco se ponovno začne odločati postopoma - korak za korakom, dan za dnem.
Če tega ne stori, lahko mentalni zdrs v vsakem trenutku preraste v telesnega (omamljanje).
Abstinent, ki ne razume procesa recidiva, misli, da preventiva recidiva pomeni zgolj »reči ne«, tik preden se omami. V tem primeru se osredotoči le na zadnji, najtežji del procesa in zaradi tega pride do zdrsa in kasneje pogosto do recidiva. Zavedanje postopnosti recidiva, prepoznavanje zgodnjih opozorilnih znakov, dobra skrb zase in pravočasna prošnja za pomoč lahko abstinente rešujejo pred zdrsom in jim omogočajo zdravo in izpopolnjujoče trezno življenje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
