Sodobna psihiatrija v svojih diagnostičnih in statističnih priročnikih (Diagnostični statistični priročnik, Mednarodna klasifikacija bolezni) enoglasno razume zasvojenost kot kronično motnjo v delovanju možganov. Ta motnja naj bi bila vzrok za t. i. neprilagojeno vedenje odvisnikov, njihovo pomanjkanje samonadzora (slabo miselno uravnavanje čustev) ter zmožnosti, da odložijo takojšnjo zadovoljitev v obliki kratkoročne čutne nagrade, ki pa ima dolgoročne škodljive učinke za organizem. Odvisnik torej velja za nekako neprilagojeno osebnost. V ekonomskem besedišču bi rekli, da je posledica nepremišljenega vedenja odvisnika razmeroma slab izkoristek vložka (ang. cost-benefit).
Če se ozremo v zgodovino, hitro ugotovimo, da so ljudje od nekdaj uživali razne psihoaktivne snovi, recimo v skupinah na posebne dni v letu, ko so obeleževali razna darovanja, slavja, festivale, pa tudi v verskih ter drugih družbenokulturnih obredih in običajih. Sodobno pojmovanje zasvojenosti se je izoblikovalo z rojstvom moderne klinike in sodobnega medicinskega pogleda. Slednji pa nima le znanstvene in klinične funkcije, marveč v državno intervencionistični, institucionalni obliki že od vsega začetka posega tudi v snovanje, organizacijo in udejanjenje javnih zdravstvenih in socialnih politik predvsem na področju vzgoje in izobraževanja, zakonske ureditve področja dela in organizacije ter javnega (duševnega) zdravja. V devetnajstem stoletju je medicinski diskurz opredelil odvisnosti kot fiziološko bolezen. Razložili so jih kot hrepenenje po psihoaktivni snovi, t. i. toksikomanijo.
Vendar o zasvojenosti ne moremo razmišljati zgolj z vidika medicinske taksonomije, saj imajo njeno udejanjanje, uporaba in učinki širše družbene ter politične posledice. Tako je že v 19. stoletju vladajoča oblast in iz nje izhajajoča ideologija s svojimi vplivi v državnem aparatu skušala z medicinskim modelom, torej z opredelitvijo zasvojenosti kot bolezni, nevtralizirati in opravičevati družbene neenakosti, neenakopravnost in upravičiti pretirano izkoriščanje delovne sile, ki naj bi bila »po naravi« moralno sprevžena. Družbeno trpljenje, ki je posledica kapitalističnega izkoriščanja vladajočega družbenega razreda, ki ima enostavno večjo ekonomsko-politično in institucionalno moč, in s tem povezano vplivanje na družbene procese, ideološke in represivne državne aparate, je povzročalo in še vedno povzroča tudi razne oblike zasvojenosti, katerih vzroke poskuša prikriti. Namreč odvisnost je eden izmed načinov, kako se ljudje spopadajo s tesnobo, melanholijo in gnevom, ki ga proizvaja aktualna družbena ureditev, naš vsakdan. Tako ni presenetljivo, da empirične študije ugotavljajo največjo koncentracijo odvisnikov od prepovedanih psihoaktivnih snovi med delavskim razredom in raznimi obrobnimi družbenimi skupinami, recimo begunci ali priseljenci. Prav tako pa je med njimi največ recidiva, se pravi povratnikov, kar nakazuje na neučinkovitost večinoma psihiatričnega zdravljenja odvisnosti, ki temelji na medicinskem, pozitivistično naravnanem kliničnem modelu. Dodati je treba, da nerazumevanje vloge, ki jih pri sprožanju odvisniškega vedenja igrajo družbeno okolje in razmerja v družbi, spodbuja nastanek predsodkov, od koder pa ni daleč do stigmatizacije in diskriminacije odvisnikov. Tudi med strokovnjaki, ki so zaposleni v zdravstvenem sistemu, je zaradi pomanjkljivega humanističnega in družboslovnega znanja zaznati nasilnost v obliki moraliziranja (npr. da so odvisniki leni in neumni ljudje, ki ne skrbijo za svoje zdravje), kritiziranja in povezovanja odvisnikov z, recimo, spolno prenosljivimi boleznimi in tveganim vedenjem, ki se mu predajajo v svojem življenju. Zaradi takšne nastrojenosti in zaradi učinka samouresničujoče se prerokbe se lahko posameznik na zdravljenju počuti utesnjeno in obupano, poraja se mu občutek, da je ujet v začaran krog zasvojenosti in razbitega, uničevalnega socialnega okolja. Obenem pa lahko vidimo, najbolj očitno v ZDA, da so odvisniki večinoma izključeni iz sistema socialnega in zdravstvenega varstva in so deležni manj človeške in zdravstvene oskrbe kot ostali člani družbe. Tako vse manj sistemov zdravstvenega varstva po svetu vključuje zavarovanja za zdravljenje odvisnosti, saj naj bi bili odvisniki sami krivi za to psihološko težavo oziroma zdravstveno stanje. In to, kljub temu da je v psihiatrični taksonomiji in medicinskih priročnikih odvisnost umeščena med duševne motnje kot ena od podkategorij.
To je svojevrsten paradoks, saj se kategorija zasvojenosti vse bolj širi in zajema vse več vedenj, obenem pa izgublja enoznačno opredelitev. Če je bilo, denimo, še v četrti izdaji Diagnostičnega statističnega priročnika najti dve ločeni podkategoriji zasvojenosti, in sicer zlorabo substanc ter naslednjo napredujočo stopnjo, ki je bila označena kot motnja zasvojenosti, zadnja, peta izdaja tega priročnika ločuje med kemično povzročeno zasvojenostjo oziroma zasvojenostjo s substancami, kot so prepovedane ali dovoljene psihoaktivne snovi, recimo nekatera psihiatrična zdravila, alkohol, nikotin, in nekemičnimi odvisnostmi, ki lahko privzamejo praktično vsa možna vedenja. Tako se kategorija zasvojenosti razširi na potencialnovse vrste ekscesivnega kompulzivnega škodljivega vedenja, pri čemer se opušča njena razlikovalna poteza, na kateri so utemeljene diagnostične klasifikatorne kategorije. Tako je lahko vsako vedenje odvisniško, npr. računalniška zasvojenost, zasvojenost s spolnostjo in pornografijo, zasvojenost z delom, odnosi, nakupovanjem, s hrano, telesno vadbo.
Druga oblika protislovja pri tem je, da je premik pojmovanja zasvojenosti kot zasvojenosti od psihoaktivnih snovi do pojmovanja zasvojenosti kot odvisniškega vedenja, del aktualnega širšega procesa patologizacije številnih najbolj temeljnih vidikov človeškega obstoja. Po eni strani vladajoči biopolitični ustroj in iz njega izhajajoči procesi – večinoma zakonodajni in institucionalni, vendar tudi ideološki (v obliki nadjazovskega pritiska in vzbujanja občutka moralne umazanosti, ki je nalezljivo, gnusa, krivde, sramu) – izključujejo in kaznujejo nesprejemljiva, neprilagojena, neproduktivna vedenja, ter ukrepajo na način higenizacije in aspetizacije družbe, ki bi tako morala postajati vse bolj »čista« oziroma »zdrava«. Po drugi strani pa nas tržno in medijsko posredovane podobe in diskurzi, ki so del popularne globalne kulture, silijo k obsesivno-kompulzivnemu vedenju in nerazumni manični potrošnji blaga in storitev (tudi zdrave prehrane, rekreacije, potovanj, wellness industrije, dela kot samoaktualizacije itd.). Aktualni družbeni ustroj in libidinalna ekonomija v poznem kapitalizmu nas silita v razne oblike zasvojenosti, ki je dejansko izraz, simptom družbene ureditve in posebno delujočih družbenih razmerij ter organizacije, po drugi strani pa poskuša ekscesivna neprilagojena oziroma neproduktivna vedenja, ki jih sama ustvarja, sankcionirati, utajiti, izključiti.
Kot nekoliko ironično opazko lahko dodamo, da se danes v namene normalizacije ekscesivnih občutij, nevtralizacije negativnega čustvenega družbenega ozračja in neprilagojenih vedenj ter za izboljšanje sposobnosti in funkcionalnosti (kar spodbuja kultura tekmovalnosti) uporabljajo tako vedenjsko-kognitivne tehnike discipliniranja in prevzgajanja kot razne psihotropne in psihofarmakološke učinkovine, npr. anksiolitiki, antidepresivi, kognitivni ojačevalci in spodbujevalci (nootropična zdravila) za povečanje kognitivnih sposobnosti, npr. izboljševanje spomina, koncentracije, motivacije, pozornosti, sposobnosti učenja, ter raznovrstni dovoljeni in prepovedani steroidi v športih in druge snovi, ki vplivajo na psihofizične sposobnosti. Tovrstna odvisniška vedenja, tako kot hiperproduktivizem in deloholizem – kot izraza družbenega imperativa po samoaktualizaciji v obliki socialno prepoznavnega uspeha – so v aktualni politično-ekonomski ureditvi, spodbujani in na videz samoumevno privzeti kot vrednote, ki nosijo življenju smisel. To je dokaz, da odvisniškega vedenja ne moremo razumeti zgolj nevtralno, na biološki ravni, marveč mora razlaga izhajati iz strukturnih in sistemski dejavnikov, ki bistveno določajo človeško vedenje in kriterije skozi katere ga vrednotimo.
Viri:
American Psychiatric Association (1952, 1980, 2022). Diagnostic and Statistical Manual: Mental Disorders (DSM-I, DSM-III, DSM-V-TR). New York: American Psychiatric Association.
Foucault, M. (2010). Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC.
Kabisa, E., Biracyaza, E., Habagusenga, J.d. et al. (2021). Determinants and prevalence of relapse among patients with substance use disorders: case of Icyizere Psychotherapeutic Centre. Subst Abuse Treat Prev Policy; 16(1): 13.
Muncan, B., Walters, SM., Ezell, J., Ompad, DC. (2020). »They look at us like junkies«: influences of drug use stigma on the healthcare engagement of people who inject drugs in New York City. Harm Reduct J;17(1): 53.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
