Pojav travme navadno razumemo kot močan stres, ki naj bi sledil kot odziv človeka na zanj neposredno ogrožajoč dogodek. Travmatično doživetje je intenzivno in preplavljajoče, poleg čustev pa značilno prizadene tudi kognitivno, telesno in vedenjsko delovanje. Čeprav ne bodo vsi ljudje, ki doživijo stresni dogodek, razvili neke oblike stresne motnje, pri nekaterih pride do aktivacije psihične travme, ki se jo pogosto povezuje z raznimi oblikami duševnih motenj. V klinični praksi pride tekom terapevtskega procesa prej ali slej do uvida in razkritja neke travmatične izkušnje. Ena od bistvenih značilnosti travme je v tem, da se številne posledice – v obliki simptomov – pričnejo pojavljati nekoliko po stresnem dogodku. Najbolj vidna posledica travme je t. i. travmatični spomin. Ta se praviloma vsiljuje ob raznih priložnostih (ang. flashbacks), npr. v spanju ali ob specifičnih znakih, sprožilcih, kot so zaznani zvoki, vonj, okusi ali vidni dražljaji, ki človeka spomnijo oz. asociativno vežejo na travmatični spomin. V resnici ga tekom samega vznika asociacije obudijo, zato se travmatizirane osebe pričnejo karseda izogibati dražljajem, ki bi jih lahko asociativno povezali s travmatičnim dogodkom. Takšno vedenje pogosto vodi v osamitev, alkoholizem ali v zlorabo psihoaktivnih substanc. Problem je, da vse skupaj navadno vodi v izogibanje in podoživljanje travme, kar rezultira v izčrpavanje duha in telesa, vse dokler oseba česa ne stori ali se ji ne zgodi kaj, kar prekine ta začarani krog.
Freud je že zelo zgodaj v svoji klinični praksi opazil ponavljajočo, kompulzivno naravo potlačitve, ki je obenem pogoj in posledica formacije psihične travme. Na podlagi psihičnega pojava travmatičnega spomina je razvijal svojo revolucionarno etiologijo histerije. Ko so pacientke govorile (v obliki prostih asociacij), so se pokazali učinki nekakšne razbremenitve in začasne sprostitve potlačenega, tj. tistih spominov, ki so bili zaradi svoje travmatične narave izrinjeni iz njihove zavesti (dejansko je bil samo afekt, ki se je držal spominske reprezentacije, premeščen). Kmalu zatem je Freud ugotovil, da je njegovo lastno pojmovanje travme – ki naj bi bila zgolj naravna posledica zunanjega naključnega dogodka – enostavno naivno. Takšno spontano, zdravorazumsko pojmovanje travme namreč ni pojasnjevalo kompleksnosti psihičnega aparata in njegovih mehanizmov v formaciji travme. Tako je pričel razvijati novo teorijo, s katero je poskušal pojasniti časovno logiko, vsebino in etiologijo travmatičnih spominov. Upoštevajoč funkcijo, ki jo ima libidinalna ekonomija v psihičnem aparatu, je predlagal drugačen koncept travme, in sicer takšnega, ki ne predpostavlja enostavne logike, linearne in vzročne (vzrok-posledica) povezave »dejanskega« travmatičnega dogodka z razvojem travme. Travmatični spomin histeričark naj sploh ne bi imel neposrednega referenta v dejanskem realnem dogodku. To, kar so pacientke potlačile, je bil ostanek afektivno nabite fantazme (iz katere je izraščala želja), ki pa naj bi bila sama po sebi posledica ojdipske situacije.
Vendar če smo, razvojnopsihološko gledano, vsi nujno travmatizirani, zakaj pozneje samo nekatere osebe razvijejo duševne motnje (katerih razvoj – po svojem lastnem poročanju – povezujejo z travmatičnimi doživljaji)? Freud je v svoji praksi opazil nekaj, kar si ni mogel enostavno razložiti. Namreč nevroze, ki so jih razvijali pacienti, so se pričele pojavljati šele veliko pozneje od domnevno dejanskega travmatičnega dogodka. Ta časovna luknja, ki je predhodila zapozneli duševni motnji, je kazala na retroaktivno logiko travme. Slednja se tako pojavi in formira (zadobi svojo teksturo) šele za nazaj. Tovrstna »logična časovnost« (Lacan) zlomi neposredno linearno kavzalnost v formaciji travme. Iz tega sledi, da dogodke, ki jih avtomatsko jemljemo za objektivno travmatične, niso bistveni za razumevanje travme, saj se v vmesnem času – od stresnega dogodka dalje – dogajajo še drugi procesi, ki so ključni za razumevanje pojava travme.
Tako, na primer, Watters (2011) pojasnjuje primer cunamija, ki je prizadel Širilanko leta 2010. Po ocenah zahodnih strokovnjakov naj bi med 50 in 90 % prizadete populacije razvilo simptome post-travmatske stresne motnje (PTSM), 30 % pa naj bi jih bilo v nevarnosti zaradi težnje po samomoru. V resnici je prišlo do tega, da je dejansko zelo malo ljudi, ki so preživeli cunami, razvilo kakršnekoli simptome, ki bi ustrezali kriterijem PTSM. Kako je torej možno, da so lahko zahodni raziskovalci tako precenili travmatične učinke stresnega dogodka? Navedemo lahko nekaj možnih razlogov: Prvič, niso poznali (in priznali) kulturno specifičnega načina odzivanja in predelovanja empiričnih stresnih dogodkov. Drugič, precenili so njihov učinek na prebivalstvo, ki drugače vrednoti in zaznava tovrstne dogodke. Tretjič, sama konceptualizacija travme, ki je razumljena v okviru neposrednega odziva na dejanski dogodek, stresor, je zelo poenostavljeno, anglosaško, dojemanje travmatizma, v katerem se pojav travme redukcionistično dojema s perspektive stresorja. Četrtič, naši priročniki za klasifikacijo duševnih motenj so pomanjkljivi in zavajajoči (obstaja konceptualna zmeda v pojmovanju stresnih motenj; npr. PTSM in prilagoditvena motnja se prekrivata in ločita samo po časovnem obsegu, intenzivnosti simptomov in njihovi kvantiteti). K temu se pridružuje še avtomatsko povezovanje travme in lika žrtve, ki ima v naši »terapevtski kulturi« poseben status. Samodejna viktimizacija oseb, udeleženih v neželenih dogodkih, je lahko problematična, saj dojema naključen stresni dogodek kot anomalijo, ki aficira subjekt zgolj od zunaj. Tako v nekem oziru spodkopava avtonomijo človeka in njegove zmožnosti aktivnega (so)delovanja v svetu, saj mu jemlje formalni status subjekta. Takšno »pokroviteljstvo« ljudi predstavlja kot nemočne žrtve nesrečnih okoliščin, obenem pa jih individualizira, iz česar sledi, da so v resnici sami odgovorni za svoj odziv na stresor in življenje, ki naj bi ga le z močjo volje spravili nazaj na obstoječe tirnice. V tem se lahko skriva naša lastna vzvišena pozicija, v kateri pomilujemo neko določeno skupino in jo obenem implicitno obtožujemo. Tako se samodejno postavimo na univerzalno pozicijo vednosti, ki poseduje resnico.
Ko poskušamo pomagati »travmatizirani« populaciji, moramo biti torej pozorni na to, da sami ne projiciramo svojega lastnega strahu in tesnobe na druge. Ljudje se različno soočamo z nepričakovanim, nepredvidljivim in nenavadnim. Ker človeški odzivi na travmo niso univerzalni in homogeni, se moramo zadržati vsiljivosti, čeprav prizadetim ljudem seveda ponudimo podporo. Tisto, kar jim lahko vselej ponudimo, so materialna sredstva in formalni pogoji, v katerih lahko sami na svoj način predelujejo stresne dogodke. Največkrat imajo razne skupine ljudi že vzpostavljene nekatere mehanizme predelovanja stresnih dogodkov, in sicer znotraj svojega socialnega sveta. Zato je tako pomembna skupnostna vez, ki jo morajo na novo vzpostaviti, da lahko – znotraj svojih lastnih materialnih praks in navad – aktivirajo že obstoječe mehanizme soočenja z izgubo in krizno situacijo. Ker stresni dogodek razpre vrzel v simbolnem, v katerem se razumemo kot subjekti (kdo smo), obdelava in prestrukturiranje simbolnega okvirja obenem odpira nove možnosti emancipacijske dejavnosti (proti tistemu, kar jih je v starem svetu držalo v podrejenem razmerju).
Literatura
Watters, E. 2011. Crazy Like Us: The Globalization of the American Mind. London: Robinson Books.
Wright, C. (2020). Lacan on Trauma and Causality: A Psychoanalytic Critique of Post-Traumatic Stress/Growth. Journal of Medical Humanities, (2021), 42:235–244.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
