Kdaj kronični stres in dolgoročno psihofizično izčrpavanje vodita v depresivne motnje in kdaj do sindroma izgorelosti? Kaj nastopi prej? Kateri ljudje bodo zboleli zaradi ene in kateri zaradi druge motnje? V kolikšni meri se motnji prekrivata in sopojavljata? Je depresija le del sindroma izgorelosti ali njegovo nadaljevanje?
O prekrivanju in razlikovanju med izgorelostjo in depresijo se razpravlja že od pojava konstrukta izgorelosti. V prvem strokovnem članku o izgorelosti je avtor Freudenberger leta 1974 zapisal, da človek, ki trpi zaradi izgorevanja, "izgleda, deluje in se zdi depresiven". Za nastanek tako izgorelosti kot depresije naj bi bil pomemben nerazrešen stres, oziroma neučinkovito spopadanje z neskladjem med posameznikovimi pričakovanji ali vrednotami in resničnimi razmerami v določenem okolju. Z medicinske perspektive je kronični stres, ki je značilen tako za izgorelost kot za depresijo, povezan s spremembami v srčno-žilnem, imunskem in hormonskih sistemih. Obe stanji predstavljata dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen, okužbe in telesne poškodbe. Kot temeljna razlika med izgorelostjo in depresijo se je vseskozi uveljavljala razlaga, da je izgorelost omejena na delovno okolje, medtem ko naj bi bila depresija manj vezana na to okoliščino, saj so njeni znaki lahko prisotni na vseh področjih posameznikovega življenja.
Nasprotniki razlikovanja med izgorelostjo in depresijo pa zagovarjajo, da lahko izkušnji izgorelosti in prekomernega stresa, vezani na delovno okolje, predstavljata le stopnjo v razvoju depresije, saj sta tako izgorelost kot depresija v svojem poteku pervazivni, kar pomeni, da sta na začetku lahko omejeni samo na eno življenjsko področje, pozneje pa lahko s stopnjevanjem simptomov (kot so na primer motnje spanja), vplivata na vsa področja življenja.
Na vsaj delno prekrivanje med motnjama kaže tudi ugotovitev, da naj bi dobra polovica vseh ljudi, ki izkušajo izgorelost, izpolnjevala kriterije za diagnozo depresije. Pri tem je bilo poudarjeno, da je tveganje za depresijo večje pri napredovalni izgorelosti. Čeprav je zabeležena depresija bolj pogosta pri ženskah kot pri moških, je bilo tveganje za depresijo z resno izgorelostjo večje pri moških, medtem ko samo za izgorelost med spoloma niso bile potrjene razlike. Potrjeno je bilo tudi obratno, in sicer da minule in aktualne depresivne epizode povečujejo tveganje za izgorelost. Bistvena razlika se je pokazala pri samoobtoževanju oziroma občutkih krivde, ki naj bi bili bolj značilni za ljudi z izkušnjo depresije kot pa izgorelosti.
V prid razlikovanju med motnjama govorita še teorija recipročnosti in pomen občutka večvrednosti. Teorija recipročnosti govori o globoko zakoreninjenem in evolucijsko pomembnem nagnjenju ljudi, da v odnosih z drugimi težijo k recipročnosti. Recipročnost naj bi bila izpolnjena, kadar so vložki in izidi v odnosu med dvema osebama sorazmerni. Prepoznavanje odnosov kot nerecipročnih pa naj bi pri ljudeh povzročalo stres. Za izgorelost so klinične raziskave potrdile, da je neposredno povezana z nerecipročnimi odnosi v delovnem okolju, medtem ko naj bi bili za razvoj depresije bolj pomembni nerecipročni odnosi v zasebnem življenju.
Doživljanje občutka večvrednosti v odnosu do drugih naj bi prav tako imelo evolucijski pomen, in sicer v povezavi z bojem za prevlado in položaj v družbi. Občutek večvrednosti pa naj bi bil povezan z občutki sreče in zadovoljstva. Raziskava je pokazala, da je zmanjšano doživljanje občutka večvrednosti bolj značilno za ljudi z izkušnjo depresije kot pa izgorelosti. Videti je, kot da bi bili izgoreli ljudje še vedno v bitki za položaj, medtem, ko so depresivni že obupali. Raziskovalci so tudi potrdili, da so bili tisti izgoreli ljudje, ki so doživljali manj občutka večvrednosti, bolj dovzetni za tveganje za razvoj depresije.
Večkrat je bilo poudarjeno, da je konstrukt izgorelosti v medicinskem smislu premalo natančno določen, da bi ga lahko dokončno razmejili od drugih psihičnih motenj, kot je na primer depresija. Se pa izgorelost kot diagnoza v nobeni veljavni klasifikaciji ne uvršča med osnovne kategorije psihičnih motenj in je opisana kot stanje napredovalne izčrpanosti organizma zaradi problemov, povezanih z zaposlenostjo ali brezposelnostjo.
Za človeka, ki trpi zaradi depresivnih znakov, povezanih z delom in z dolgotrajno psihofizično izčrpanostjo, je tako ključen posvet s strokovno osebo, ki bo prepoznala tako notranje kot zunanje vzvode za nastanek težav in jih nagovorila z ustrezno psihoterapevtsko obravnavo (in v primeru ugotovljene klinično pomembne depresivne motnje tudi z zdravili).
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
