Strah je življenjsko pomemben varovalni občutek. Aktivira takojšnji samodejni odziv na grožnjo (panika) in vzdržuje pozornost za oprezanje in predvidevanje nevarnosti (anksioznost). Strah sprožijo zunanji in notranji dražljaji. Grožnjo lahko vidimo, slišimo, zavohamo, predvidimo ipd. Ker smo ljudje socialna bitja, strah pri nas vzbudi tudi socialni prenos. Ko se prestrašijo drugi, se prestrašimo mi. Tako kot gazele in ptice.
Med pandemijo nam množični mediji in socialna omrežja neprekinjeno pošiljajo množico opozorilnih dražljajev. Nekonsistentna in senzacionalistična sporočila, priporočila vlad, medijev, organizacij ter splošna vznemirjenost vztrajno poganjajo naše mehanizme strahu. Takšen naval sporočil ogroženosti v naravi nima veliko ekvivalentov. Naš organizem zaznava grozljivko.
Dolgotrajni intenzivni strah preneha biti funkcionalen in varovalen. Določena količina strahu je sicer koristna, ker je dober motivator, da si ne pozabimo umiti rok. Ko pa intenzivnost in trajanje strahu presežeta meje običajnega, samodejno počnemo nekoristna dejanja, samo da dobimo lažen občutek nadzora in tako na primer stalno preverjamo novice ali panično nakupujemo. S tem kompulzivnim vedenjem pričakujemo sprostitev napetosti, vendar s svojim ravnanjem le vzdržujemo mehanizme socialnega prenosa strahu. Drugi opazijo, da smo prestrašeni in prestrašijo se še oni; zato se vedejo prestrašeno, kar spet povratno prestraši nas. Krog strahu se sklene.
Kaj lahko storimo?
Priporočeni viri:
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
