V času pandemije covid-19 prebivalstvo s strani strokovnjakov dobiva dve osnovni navodili: potrebno se je držati pravil telesne razdalje do ostalih in samoizolacije, obenem pa dosledno upoštevati higienske ukrepe, predvsem umivanje rok in razkuževanje. Nova resničnost so tudi omejitve gibanja, ki pri številnih ljudeh sprožajo občutke tesnobe, napetosti, strahu in negativnega stresa. Vendar med nami obstajajo skupine prebivalstva, ki vseh tovrstnih omejitev ne morejo spoštovati. Pa si oglejmo na primer težave, s katerimi se soočajo begunci in begunke ter prosilci in prosilke za azil in nekatere možnosti za izboljšanje naslavljanja njihovih potreb in priložnosti.
Med tema dvema skupinama obstajajo nekateri specifični dejavniki tveganja za slabše duševno zdravje. Mnogi med njimi so doživeli izjemno stresne, celo travmatične izkušnje že v državah, iz katerih prihajajo. Priča so bili vojnam, hudim oblikam nasilja, mučenja in drugim prizorom, ki lahko imajo tako kratkoročne kot tudi dolgoročne posledice za njihovo duševno zdravje. Tudi njihova pot v ciljne države je bila pogosto prežeta z nasiljem, občutki strahu, negotovosti in z ekstremnimi telesnimi ter duševnimi napori. Ob prihodu v nova okolja so pogosto soočeni s socialno in ekonomsko izključenostjo. Ker imajo omejen dostop do trga dela, težko najdejo zaposlitev. Deležni so tudi slabšega dostopa do socialne in zdravstvene oskrbe. Problem je tudi ta, da ne poznajo (dobro) jezika nove države in vseh značilnosti ter posebnosti družbenega sistema, v katerem so se znašli in da nimajo razvitih socialnih omrežij, ki bi jim zagotavljala informacije o različnih vidikih vsakdanjega življenja. Vse to so lahko dejavniki tveganja za njihovo slabše duševno zdravje, četudi tovrstno sklepanje nikakor ni avtomatično in enoznačno. Pot v varno državo je lahko denimo zanje tudi tisti dejavnik, ki jim bo pomagal zaživeti na način, ki bo manj obremenilen za njihovo duševno in telesno zdravje.
Pandemija covid-19 je v vsakdanja življenja te skupine prinesla nove omejitve. Kaj se zgodi s skupino, ki doma oz. domovanja, kot ga prevladujoče razumemo, nima? Pogosto živijo v kolektivnih namestitvah (v azilnem domu ali begunskih centrih), kjer že obstajajo določeni postopki nadzora in omejitve gibanja. V tovrstnih okoliščinah nimajo enakih možnosti za vzdrževanje telesne razdalje in za dovolj gibanja na svežem zraku, kar gotovo ne pripomore k zmanjševanju tesnobe. Samoizolacijo v položaju, kjer je vsakdanje življenje nekoga tesno prepleteno z drugimi ljudmi (npr. skupna jedilnica, kopalnice) je prav tako težje zagotavljati, ukrepi za njeno izvajanje pa neminovno posežejo v njihovo vsakdanje življenje. Kot nam je pokazala izkušnja v domovih za starejše osebe, so kolektivne namestitve lahko tudi potencialen izvor (hitrega) širjenja novih okužb, kar je dodaten razlog, da so omejitveni ukrepi še bolj zaostreni. Težava je tudi, da se med pandemijo v manjši meri izvajajo programi psihosocialne in drugih oblik pomoči, prav tako pa je zmanjšan obseg zdravstvene oskrbe. Ne gre zanemariti niti stisk zaradi negotovega izida azilnih postopkov ter posledično (ne)možnosti prebivanja v državi.
Kako torej v takih okoliščinah pomagati ljudem, ki se soočajo s težavami in stiskami? Prav gotovo je ključnega pomena zagotovitev zanesljivih, natančnih in razumljivih informacij o bolezni covid-19, po možnosti v jeziku, ki ga razumejo. Pri tem so lahko v pomoč informacije o covid-19 in osnovna navodila za ravnanje v enaindvajsetih jezikih. Prosilci in prosilke za azil ter begunke in begunci morajo biti seznanjeni s tekočim dogajanjem, priporočili in novimi režimi, ki zadevajo njihovo vsakdanje življenje. Omenjeno seveda ne pomeni, da se bosta strah in tesnoba avtomatično zmanjšala, a zagotovo tovrstne informacije prispevajo k njunemu blaženju. Pomembno je tudi, da imajo prosilci in prosilke za azil dostop do zdravstvene oskrbe in pomoči, četudi je ta prilagojena situaciji, v kateri s(m)o se znašli. Trenutno so v ospredju napori za ohranjanje telesnega zdravja (preprečevanja širjenja okužbe), vendar je skoraj enako pomembno, da lahko z drugimi (na primer z družino, sorodniki, prijatelji, strokovnimi delavci in delavkami) delijo tudi svoje občutke in stiske, pri čemer so digitalne tehnologije lahko v veliko pomoč. Navsezadnje bi veljalo razmisliti tudi o možnostih, da se tudi te skupine prebivalstva vključijo v aktivnosti za preprečevanje in obvladovanje okužb morda ravno s pospeševanjem postopkov priznavanja trenutno potrebnih poklicnih kvalifikacij, kar je že praksa v nekaterih evropskih državah - več o tem si lahko preberete tukaj.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
