Trenutne epidemiološke okoliščine lahko pripeljejo do tega, da se lahko oseba, cela družina, cel kolektiv ali cel razred znajdejo v karanteni.
Ko smo bili vsi v zapovedani samoizolaciji, je bila situacija nekoliko drugačna. Vsi smo se znašli v istih okoliščinah zato smo drug drugemu lažje pomagali s podporo in nasveti. Zdaj pa se znajde v takšnih okoliščinah zgolj določena oseba ali skupina, ves ostali svet pa se vrti dalje. Zato prevlada občutek, da smo obtičali v mehurčku in svet gledamo od daleč.
Kaj pričakovati?
Najprej lahko pričakujemo, da bomo doživeli naval jeze, ki bo usmerjen na tiste, ki so povzročili tak ukrep in nase, da smo se sploh znašli v takšnih okoliščinah.
Nato bo jeza minila, pojavil pa se bo strah, da utegnemo zboleti ali pa da utegne zboleti kdo od bližnjih.
Če kdo od bližnjih ali sami zbolimo, se bosta ponovno pojavila jeza in strah.
Jeza in strah se krepita tudi zaradi občutka, da življenje teče dalje in da zamujamo priložnosti.
Čustva, ki jih sprožajo okoliščine karantene, so povsem pričakovana in normalna. Paziti je treba, da na njihovi osnovi ne sprejemamo odločitev. Kasneje lahko obžalujemo, da smo koga nahrulili, se sprli ali se drugače neprimerno vedli.
Vemo, da bodo neprijetne okoliščine minile, in upamo, da bodo izidi za nas ugodni. Najbolje je, če se spomnimo, kako smo prebrodili dva meseca in še malo izolacije in se spet lotimo rutine, ki je bila takrat učinkovita. Štirinajst dni karantene bo hitro minilo.