Migranti in migrantke delo pogosto opravljajo v gospodarskih sektorjih ekonomije, ki jih je pandemija najbolj prizadela (na primer v turizmu in gostinstvu), ter tistih, ki so v korona kontekstu obravnavani kot najbolj strateški (zdravstvo, kmetijstvo, transport, itn.). Priseljeni delavci in delavke, zlasti tisti, ki delajo na črno ali so celo nedokumentirani (torej nimajo veljavnih dokumentov za bivanje in delo), so med manj zaščitenimi skupinami prebivalstva. Njihova pravica zadrževanja v državi je v veliko primerih vezana na to, ali imajo v njej tudi zaposlitev. Izguba zaposlitve lahko zato zanje pomeni celo izgubo namestitve in nezmožnost dostopa do socialnih transferjev. Izvor njihovega doživljanja stisk pa so lahko tudi navajanje na življenje v drugi državi, nepoznavanje delovanja družbenega sistema in slabo znanje jezika.
S pojavom pandemije se je njihova ranljivost še povečala. Pogosto delajo v sektorjih, kjer je težko upoštevati pravila telesne razdalje (na primer v gradbeništvu), delodajalci jim ne zagotavljajo uresničevanja higienskih ukrepov in pravil varnosti in zdravja pri delu. Upoštevanje razdalje in izvajanje ukrepov samoizolacije je pogosto težko spoštovati tudi v kolektivnih namestitvah, kjer bivajo. Pravila ohranjanja osebne razdalje težko spoštujejo tudi osebe, ki delajo v skrbstvenem sektorju (med njimi prednjačijo ženske) in bivajo na domu delodajalca Tem osebam dodatno grozi izguba namestitve. Ker je veliko uradov zaprtih oziroma nedostopnih, si težko urejajo potrebne dokumente, saj so njihove digitalne veščine praviloma slabe ali pa imajo omejen dostop do digitalnih tehnologij. Še dodatno težavo povzroča slabo poznavanje jezika.
Povezava med omenjenimi dejavniki in (duševnim) zdravjem ni enoznačna, a zdi se, da negotovost glede zaposlitve in statusa prebivanja v državi in opravljanje težkih ter slabo plačanih del, pogosto brez primerne zaščitne opreme, lahko predstavljajo tveganje za slabše (duševno) zdravje. Prekarno delo večine migrantk in migrantov - ki se pogosto prikriva z izrazi, kot so začasno, negotovo, atipično delo in ki praviloma pomeni slabše delovne pogoje in neprimerno plačilo - vodi k slabši kvaliteti življenja in slabšemu duševnemu zdravju. To se lahko kaže v obliki depresije, anksioznosti, poklicnega stresa ali celo izgorevanja. Duševne stiske in negotovosti se lahko kažejo tudi kot telesne težave, kot so na primer bolečine v hrbtu in ramenih, prebavne motnje in glavoboli. Omenjeno je morda še bolj pomembno zato, ker imamo ljudje različne načine izražanja duševnih stisk. Prav tako so v nekaterih okoljih strah pred stigmo ter občutki sramu in krivde zaradi težav v duševnem zdravju poglavitni razlog, da ljudje ne poiščejo strokovne pomoči. Zato tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci duševne stiske pri teh skupinah ljudi težko prepoznajo.
Pomembno je, da imajo delavci dostop do zanesljivih, preverjenih in razumljivih informacij, na primer:
Pomembno je tudi, da delavci ohranijo stik s prijatelji in sorodniki, tudi če so ti ostali v matičnih državah, predvsem zato da z njimi delijo občutke in stiske, s katerimi se trenutno srečujejo.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
