Poglejmo, kaj se je v zadnjih mesecih dogajalo Mateju, ki je star 22 let. Matej je zaradi epidemije COVID-19 izgubil službo. Delal je v gostinstvu in svoje delo je imel rad. Ukvarjal se je tudi s fitnesom, zdravo prehrano in bil tudi pri tem uspešen. Najprej mu je bilo zelo prijetno, da je lahko ostajal doma, zjutraj malo dlje spal in se spočil. A tedni zaprtja družbe so se kar vrstili. Fitnesi niso obratovali, vreme je bilo slabo. Izgubil je voljo, da bi sam delal vaje ali hodil na svež zrak. Še psa je s težavo peljal ven. Vse to se je hitro poznalo na pridobljenih kilogramih, saj je bil prej vajen veliko trenirati. To ga je spravilo v stisko in začel se je sramovati, da bi ga drugi videli. Še bolj se je zaprl za štiri stene in se tolažil s sladkarijami. Znalo se je tudi zgoditi, da je cel dan preležal pred televizijo in kadil.
Starši in sestra so opazovali, kaj se dogaja in ga skušali spodbuditi. Nič ni zaleglo – ne lepa ne grda beseda. Matejevi odgovori so bili ves čas enaki: “Ko bo konec zaprtja družbe, bo spet vse v redu - do takrat pa mi dajte mir”.
Nato pa se je le zgodilo odprtje. Namesto olajšanja in ponovnega skoka v aktivno življenje, je Matej obsedel doma. Sam pri sebi je ugotovil, da se predvidevanja, da bo potem ko se vse odpre bolje, niso uresničile. Tudi želja po obisku fitnesa je izzvenela.
Dva tedna je razmišljal in ugotovil, da mora nekaj storiti in da se zadeve same od sebe očitno ne bodo popravile. Poklical je osebnega trenerja in se dogovoril za vodeno vadbo. Vedel je, da zagotovo ne bo manjkal na treningu, če bo plačal zanj. Po naravi je namreč malo bolj skop in denarja ni bil vajen razmetavati.
Domači so si oddahnili, da se stvari vračajo na pravi tir. Ko jim je povedal, kaj je razmišljal, pa se je sestra odzvala takole: »Imaš prav, da si vzel trenerja. Težko se je spet aktivirati. Saj veš, kako je težko iti spet na delo po počitnicah, četudi smo spočiti.«
Mama in oče pa sta bila jezna nanj in sta rekla: »Pa saj sva ti rekla, da se motiš.« Oče je še dodal: »Če bi poslušal mene, ne bi potreboval osebnega trenerja in bi denar lahko privarčeval. Zdaj pa res hodi, da ne bo šel denar v nič.«
Matej je imel po teh odzivih mešane občutke. Sam pri sebi se je začudil, kako je lahko verjel, da bo po odprtju družbe vse drugače in da ne bo imel nobenih problemov. Odločil se je, da bo nekaj časa delal s trenerjem – da si povrne občutek, da lahko trenira sam. Kar malo slabe vesti je imel, da se je tako zapustil. Jezen je bil na očeta in mamo, da ga ne razumeta. Ve, da ga imata rada, a kaj ko se ne najdejo na isti valovni dolžini. Obljubil si je, da bo po kuhanju hrane zase po treningu raje vse takoj pospravil. Sicer bosta spet težila. Na sestro pa se je vedno lahko zanesel.
Kaj nam pove zgodba: Pri 22 letih človek nima veliko izkušenj, zagotovo pa nihče od nas nima izkušnje z večmesečnim okrnjenim delovanjem družbe. Nasveti zato niso vedno slišani, zato je lastna izkušnja izjemnega pomena. Prav tako je pomembna podpora, ki jo izrekamo drug drugemu.
Matej se je znašel v stanju negibnosti in ko se je po tem skušal aktivirati, mu ni takoj uspelo. Njegova pristna motivacija se je pokazala, ko je takoj spremenil taktiko in našel oporo – osebnega trenerja.
Odzivi svojcev so bili dvoznačni – podpora s strani sestre in nerazumevanje s strani staršev. Starši ga niso hoteli prizadeti, pač pa so bili zaskrbljeni in so svojo skrb izrazili kot kritiko. Človek res potrebuje lastno izkušnjo in težko kar verjame, da ima kdo drug prav in da velja slediti zgolj nasvetu.
Kdaj pa bi bila res zaskrbljenost upravičena in bi bilo treba ukrepati? Če se Matej še vedno ne bi pobral in bi se popolnoma zaprl med štiri stene, bi potreboval resen pogovor in tudi posvet s strokovnjakom. Pri poskusih pomoči morajo biti svojci vztrajni, vendar se morajo tudi izogibati kritiki in očitkom.