Izbruh novega koronavirusa je prinesel veliko dodatnega stresa in z njim povezanih duševnih težav. Seveda se je ta stres pojavil predvsem zaradi omejitev za zajezitev širjenja virusa in njihovih posledic. Ena najbolj pogostih med temi posledicami je preveč dela, na primer s službenimi obveznostmi, ki se jih opravlja od doma, pomočjo otrokom, ki se še vedno včasih šolajo od doma, in tako naprej.
Kaj naše sprejetje omejitev za obvladovanje virusa in njihovih posledic pravzaprav pomeni? To pomeni, da izgubimo svojo svobodo, o kateri filozof John Stuart Mill zapiše tole:
»Edina svoboda, vredna tega imena, je svoboda, da stremimo k svoji lastni dobrobiti na sebi lasten način, vse dokler s tem ne poskušamo drugih prikrajšati za njihovo blaginjo ali jih ovirati v prizadevanju, da bi jo dosegli. Vsakdo je pravi varuh svojega lastnega zdravja, tako telesnega kot tudi umskega in duševnega. Človeštvo ima več koristi od tega, da pusti vsakogar živeti tako, kot je njemu prav, kakor pa bi je imelo, če bi vsakogar sililo živeti tako, kot se zdi prav ostalim.« (Mill, J. S., O svobodi, ŠOU, Ljubljana 1994, str. 47.)
S sprejetjem omejitev za obvladovanje virusa in njihovih posledic torej pravzaprav izgubimo svobodo, da si prizadevamo za svoje dobro življenje na svoj način, tako, kot je nam prav. To svobodo torej izgubimo – da bi ostali živi.
Kot kaže, nam je v času koronakrize to, da ostanemo živi, postalo pomembnejše od tega, da dobro živimo na svoj način. Toda, ali to res drži?
Res je, da nas je izbruh novega koronavirusa opomnil, da je za to, da dobro živimo na svoj način, najprej treba biti živ. Toda prav tako je res, da smo z novim koronavirusom dobili tudi opomin, da življenje, ki je samo to in ne pomeni tudi dobro živeti na svoj način, ni vredno življenja.
Seveda pa smo dobili tudi opozorilo, da moramo paziti drug na drugega. Malo bolj sumničavi bodo tako s svojo pazljivostjo do drugih predvsem odvračali morebitno škodo, ki jo lahko povzročijo drugi. Malo bolj zaupljivi pa bodo skrbeli za druge in zase in v tem našli varnost.
Optimisti se pri dilemi, pred katero smo se znašli v času koronakrize, zanašajo na to, da trenutne razmere ne bodo trajale v nedogled in bo tako tudi omejitev za zajezitev virusa in njihovih posledic enkrat konec. Pesimisti pa menijo, da je to šele začetek. Vsi pa iščemo rešitev.