Tudi ljudem, ki imajo dom, oziroma živijo v primernih nastanitvah, je epidemija spremenila vsakodnevna življenja: nekateri so izgubili zaposlitev ali imajo zmanjšan dohodek. Usklajevanje dela in družine je postalo še večji izziv s potrebo po varstvu otrok in njihovem šolanju na daljavo. Zdi se, da je Covid-19 prinesel nove negotovosti glede našega zdravja, družinskega življenja in zaposlitve, ki so lahko eden od dejavnikov tveganja za slabše duševno zdravje prebivalstva.
Medtem ko prebivalstvo vlade pozivajo, naj ostaja doma in se drži pravil telesne razdalje, pa se postavlja vprašanje, kako naj tak poziv upoštevajo tisti, ki (primernega) doma nimajo. Železniške in avtobusne postaje ter zapuščene in za bivanje neprimerne zgradbe so tvegane za širitev in prenos virusa. Ljudje z izkušnjo brezdomstva se pogosto težko naspijo, spočijejo in večinoma nimajo dostopa do kvalitetne hrane, zaradi česar so še posebej dovzetni za okužbo. Prav tako je za njih upoštevanje higienskih ukrepov težko ali celo nemogoče, saj imajo praviloma omejen dostop do sanitarij, kopalnic in pitne vode. Ljudje z izkušnjo brezdomstva imajo pogosto kronične zdravstvene težave, zaradi katerih so še bolj dovzetni za zaplete v primeru okužbe. Povezava med brezdomstvom kot družbenim pojavom, splošno kvaliteto življenja in duševnim zdravjem ni enoznačna, a med ljudmi z izkušnjo brezdomstva je več težav v duševnem zdravju kot med drugimi skupinami prebivalstva. Ne le zato, ker težave v duševnem zdravju pogosto vplivajo na izgubo zaposlitve in spremenjene družinske odnose, ki lahko vodijo v brezdomstvo, ampak tudi zaradi dejstva, da ljudje z izkušnjo brezdomstva pogosto nimajo dostopa do primerne zdravstvene oskrbe in pomoči, zlasti če gre za težave v duševnem zdravju. Mnogi zaradi stigme, ki spremlja težave v duševnem zdravju, niti ne iščejo pomoči.
Brezdomstvo in njegova povezava z neprepoznanimi in nezdravljenimi težavami v duševnem zdravju sta bila javnozdravstvena problema že pred epidemijo, ki je le še bolj razkrila pomanjkanje vzdržnih in dostopnejših zdravstvenih in socialnovarstvenih služb za to skupino prebivalstva. Težavo predstavlja tudi komorbidnost – težave v duševnem zdravju pogosto spremljajo težave s telesnim zdravjem in zloraba psihoaktivnih snovi. Z naraščajočo ekonomsko krizo je pričakovati tudi, da vse več ljudi ne bo moglo več plačevati najemnim, kar jih bo izpostavilo tveganju brezdomstva oziroma bivanja v neprimernih nastanitvah.
Ljudje z izkušnjo brezdomstva so ena izmed skupin, ki jih pri oblikovanju zdravstvenih in socialnovarstvenih ukrepov pogosto zanemarimo. Predvidevati je mogoče, da se bo to zgodilo tudi v času pričakovane ekonomske krize, saj so skupina, ki se redko ali pa sploh ne pritoži pristojnim institucijam. Prav zato je delo organizacij in društev na področju socialne aktivacije, zagovorništva in opolnomočenja te skupine, ključnega pomena tudi za izboljšanje njihovega (duševnega) zdravja.