Po nekaterih raziskavah se prepozna in obravnava depresije pri starih ljudeh drugače od tistih pri mlajših osebah. Strokovnjaki in strokovnjakinje pa tudi stari ljudje sami se osredotočajo zlasti na njihovo slabo telesno zdravje, zato depresija pogosto ni ustrezno prepoznana, iskanje pomoči pa je prepozno. Dolgotrajna telesna bolečina in telesne bolezni pa so hkrati eden od dejavnikov tveganja za pojav težav v duševnem zdravju.
Po drugi strani se dogaja, da zdravstveni delavci in delavke simptomov telesnih bolezni ne jemljejo resno, temveč jih pripišejo depresiji. Govorimo o diagnostičnem zasenčenju (angl. diagnostic overshadowing). Tu gre za obliko stigme, do katere pride takrat, ko telesne simptome napačno pripišemo obstoječim težavam v duševnem zdravju. To povečuje trpljenje ljudi s težavami v telesnem in duševnem zdravju, saj se lahko zdravstveni delavci in delavke do njih obnašajo, kot da si telesne simptome izmišljujejo, hkrati pa jih obravnavajo kot del njihovih težav v duševnem zdravju in jih zato ne jemljejo resno. Norveška raziskava (2014) je opozorila na primere, ko zdravniki in zdravnice niso ustrezno obravnavali stanj kot sta na primer zdrs vratnih vretenc in zlom medenice, saj so tovrstne telesne težave pri starih pacientkah in pacientih pripisali obstoječi diagnozi depresije. To pri starih ljudeh povzroča dodatno trpljenje in čustveno bolečino. Stigma se namreč vedno razvija in vzdržuje v odnosu, v interakciji. Izkušnja stigmatizacije se kaže v občutju izključenosti, saj je komunikacija z bližnjimi in strokovnjaki ter strokovnjakinjami takrat, ko poskušamo svoje trpljenje osmisliti, otežena, celo pretrgana. Ker pa so telesne težave s starostjo praviloma pogostejše, jim je treba posvetiti primerno pozornost tudi v programih, ki nagovarjajo duševno zdravje starih ljudi.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
