Kdo ne pozna legende o starogrški pošasti hidri? Ko ji odsekaš eno glavo, ji nemudoma zrasteta dve novi, ko ji odsekaš novi glavi, ji takoj zraste še več glav... S prispodobo o večglavi hidri raziskovalci skušajo opozoriti na trdoživost obnavljanja in vseprisotnost strukturne stigme. Pri duševnem zdravju se strukturna stigma nanaša na pravila, predpise in prakse družbenih institucij, ki samovoljno omejujejo pravice in priložnosti ljudem z diagnozo težav v duševnem zdravju. Kaže se v zanikanju problema, pomanjkljivi oskrbi in podcenjevanju ljudi z duševnimi težavami pri odločanju in soodločanju. Neenakost in nepravičnost sta vtkani v samo strukturo družbe. Ljudje z duševnimi obolenji nimajo enakega dostopa do družbenih, ekonomskih in političnih virov in moči. Sčasoma postanejo stigmatizirajoči institucionalni predpisi in prakse norma, po katerih družba deluje. Strukturno stigmo krepi zakonodaja, notranja pravila in postopki zasebnih in javnih institucionalnih sistemov, celo strokovnih praks.
Strukturne stigme pogosto ne prepoznajo niti tisti, ki so zatirani, saj je zakopana globoko pod plastmi pravil in predpisov. Strukturno stigmo v povezavi z duševnim zdravjem raziskovalci prepoznavajo v številnih institucionalnih sistemih, ki posegajo na področja zdravstvenega varstva, zaposlitve in dohodka, izobraževanja, bolnišnične nastanitve, kazenskega pravosodja, zasebnosti, javnega soodločanja, potovanj in priseljevanj, medijev, starševstva itd.
Raziskovalci poudarjajo, da je boj proti strukturni stigmi nujen na številnih področjih in ravneh. Prepričani so, da so enkratne, kratkoročne in osamljene iniciative spopadanja s strukturno stigmo zaman in imajo tak učinek kot neumorno sekanje posamičnih hidrinih glav: če stigmo zatremo zgolj na enem področju, se lahko v novi preobleki hitro pojavi na drugem področju.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
