Gotovo ni pretirana ocena, da je stigma, ki spremlja težave v duševnem zdravju, bolje raziskana med odraslimi kot pa med otroki in mladostniki. Spoznanj o stigmi med odraslimi ne moremo preprosto prenesti na otroke in mladostnike. Navedimo nekaj razlogov: otroci imajo manj družbene moči in nižji družbeni položaj kot odrasli, zaradi razvojnih posebnosti določenih življenjskih obdobij ne izkušajo stigme na enak način kot odrasli, najstniki pa so zaradi razvojnih posebnosti najstniškega obdobja lahko še bolj prizadeti zaradi stigmatizacije sovrstnikov. Hkrati so za otroke in mladostnike praviloma manj pomembne nekatere pogosto proučevane oblike zapostavljanja ljudi s težavami v duševnem zdravju, kot so dostop do namestitve, zaposlitve in drugih storitev, po drugi strani pa so bolj v ospredju težave, kot sta družbena izključenost in neprimerna obravnava.
Čas odraščanja je hkrati čas, ko se pojavi precej znakov težav v duševnem zdravju, ki se lahko nadaljujejo tudi v odraslost. To lahko vpliva na samodojemanje in sposobnost samostojnega delovanja v prihodnosti. Mnogo otrok in mladostnikov, ki živijo s težavami v duševnem zdravju, je tarča stigmatizacije vrstnikov, kar je dokaj slabo proučena tematika tako v razvojni psihologiji kot v raziskavah s področja duševnega zdravja na splošno.
Družbeni okvir otroštva in mladostništva je ključen za razumevanje razvoja in ohranjanja stigme, pri čemer je treba upoštevati tudi spoznanja razvojne znanosti. Raziskovalci so pregledali raziskave stigmatiziranja duševnih težav otrok in mladostnikov. Poudarili so, da je malo raziskav o jasnih oznakah težav, ki jih odrasli podajajo otrokom, ko se z njimi pogovarjajo o težavah v duševnem zdravju. Otroci pa vendarle opazijo, da so tisti s težavami včasih deležni posebne obravnave in pomoči ter da so službe za duševno zdravje praviloma ločene od tistih, ki se ukvarjajo s težavami v telesnem zdravju (na primer centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov). Možno je, da na podlagi tovrstnih prostorskih delitev otroci izoblikujejo tudi ideje o razlikah med določenimi skupinami, skopi etnografski podatki pa kažejo, da take delitve mlade ljudi s težavami izpostavijo kot »nenormalne« in da ti na tej podlagi prevzamejo stigmatizirano identiteto. Dalje so raziskovalci izpostavili, da so raziskave pokazale tudi, da so družinski pogovori o duševnem zdravju pogosto prežeti z izogibanjem tej tematiki in njenim tabuiziranjem. Opozorile pa so na še en vidik stigmatizacije duševnih težav pri otrocih:, na dejstvo, da se, še zlasti kadar se težave pojavijo pri zelo majhnih otrocih, vsaj prikrito pojavi ideja o krivdi staršev za tovrstne težave. Taka je na primer predpostavka, da so bili starši neodzivni in se niso znali ustrezno povezati z otrokom. Kar utegne biti eden od razlogov, zakaj starši ne iščejo ustrezne pomoči. Tudi med predšolskimi in šoloobveznimi otroci naj bi bile namreč stopnje iskanja pomoči po ugotovitvah raziskovalcev precej nižje, kot je dejanski obseg tovrstnih težav.
Vira:
Heary, C., Hennessy, E., Swords, L., Corrigan, P. (2017). Stigma towards mental health problems during childhood and adolescence: theory, research and intervention approaches. Journal of Child and Family Studies, 26: 2949–2959.
Martinez, A. G., Hinshaw, S. P. (2016). Mental health stigma: Theory, developmental issues, and research priorities. V: D. Cicchetti (ur.), Developmental psychopathology: Risk, resilience, and intervention, John Wiley & Sons, Inc., 997–1039.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
