Čeprav so Romi ena od najštevilčnejših etničnih manjšin v Evropi, se soočajo z vztrajno diskriminacijo in socialno izključenostjo. Med njimi se pojavlja tveganje za pojav težav v duševnem zdravju zaradi zmanjšanih možnosti dostopa do izobraževanja, zaposlitve, dostojnega dohodka in varne in stabilne namestitve. Slab dostop do zdravstvene oskrbe, nepripravljenost poiskati pomoč zaradi stigme, vezane na težave v duševnem zdravju, in zanašanje predvsem nase in na skupnost za reševanje tovrstnih težav, lahko dodatno poslabšajo njihovo duševno zdravje. Nadalje institucionalni rasizem in negativne predstave zdravstvenih delavcev (na primer pretiran poudarek na različnosti in domnevni kulturni specifičnosti Romov ter na stereotipih osnovane domneve) pogosto vplivajo na njihovo pripravljenost poiskati pomoč. Pogosto se pojavlja tudi nezaupanje do uradnih služb, kot so predstavniki policije ali socialnih služb. Kulturna neobčutljivost se lahko pojavi tudi pri vprašanju spola – nekatere pripadnice skupnosti Romov bi želele, da so strokovnjaki, s katerimi se srečujejo, ženskega spola. Težavi sta lahko tudi nerazumevanje jezika in pomanjkanje tolmačev v okviru strokovnih služb ter nepismenost oziroma slaba pismenost, ki lahko ovirata izvajanje mnogih diagnostičnih postopkov, kot so izpolnjevanje diagnostičnih vprašalnikov, razumevanje kampanj osveščanja, gradiv za samopomoč in navodil za jemanje zdravil. Hkrati so v nekaterih državah Romi pogosto tarča politik in praks, ki jih izključujejo iz javnih prostorov ali jim onemogočajo dostop do higiensko ustrezne in varne namestitve, včasih pa jim grozita tudi prisilna izselitev ali deportacija. To lahko vpliva na stabilnost družinskega življenja in vodi v nezaupanje v predstavnike oblasti. Otroci in mladi so pogosto diskriminirani v okviru izobraževalnega sistema, kar vodi v krog slabe učne uspešnosti, opuščanja šolanja, brezposelnosti in negotovosti namestitve.
Tovrstni cikli negotovosti in hkratna prisotnost medsebojno povezanih družbenih dejavnikov lahko postanejo za posameznike neobvladljivi in povečujejo tveganja za pojav težav v duševnem zdravju. Izboljšanje duševnega zdravja Romov zato zahteva posege na več ravneh, med drugim na ravni politik (stanovanjske, izobraževalne, dostopnost zdravstva), na ravni družine in na individualni ravni, s čimer bi se bolje naslovile tudi nemedicinske družbene determinante zdravja, kot so izobraževanje, zaposlitev, zdravstveno in socialno varstvo ter bivanjske okoliščine.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
