Različne psihološke travme, zlasti tiste, ki so del zgodnjega otroštva, so eden od pomembnih dejavnikov tveganja za pojav težav v duševnem zdravju. Travma je pogosto tudi del migracijske izkušnje, zlasti ko govorimo o izkušnjah begunk in beguncev. Dejavniki tveganja pred migracijo so življenjski pogoji v državi izvora, na primer vojna, nasilje ali mučenje. Migracija pogosto vključuje serijo izgub, ki so lahko čustvene, na primer izguba družine ali »znane družbe«. Lahko se izgubi jezik, zlasti pogovorni ali narečni, spremenijo se družbene strukture in podporne mreže, tudi pravni status v novi državi je pogosto negotov. Posebno težavo predstavlja jezik, zlasti ko gre za kulturno posredovan ali določen govor o posameznih obolenjih in stiskah. Posebej negotov je položaj prosilk in prosilcev za azil, ki pogosto preživljajo daljša obdobja v izoliranih in prenatrpanih sprejemnih centrih, hkrati pa je odločanje o pridobitvi statusa begunke oz. begunca praviloma dolgotrajno. Tudi med samo migracijo, pogosto pod nadzorom tihotapcev, mnogi prosilke in prosilci za azil doživljajo grožnje, nasilje, celo mučenje. Ljudje, ki so doživeli travmatične dogodke, imajo lahko tudi težave s komunikacijo o teh dogodkih (na primer izguba spomina, nezmožnost pokazati čustva, zmožnost povedati le drobce travmatičnih izkušenj), kar v azilnem postopku lahko pomeni, da svojih zgodb ne morejo povedati na način, ki bi se odločevalcem v azilnem postopku zdel verodostojen. Svoje zgodbe morajo v teku azilnega postopka morda povedati večkrat, kar dodatno prispeva k njihovi travmatizaciji. Strah jih je tudi nadaljnjega preganjanja in vrnitve oziroma deportacije v državo izvora.
Kadar je migracija prepoznana kot travmatičen življenjski dogodek, je torej pomembno razumeti dejavnike, ki tovrstno travmatičnost povečujejo oziroma zmanjšujejo. Stigmatizacija in diskriminacija v družbi sprejema (na primer na podlagi rasne ali etnične pripadnosti ali religijskega prepričanja) sta med pomembnimi dejavniki, ki negativno vplivajo na delovne in življenjske pogoje migrantk in migrantov in lahko prispevajo k ponovni travmatizaciji te skupine ljudi. Tudi jezikovne razlike in razlike v neverbalnih stilih komunikacije lahko postanejo osnova za posploševanja o domnevnih značilnostih določene skupine migrantk oziroma migrantov. Zaradi nezaupanja v zdravstvene in druge podporne sisteme v novih državah ter družbene stigme, ki spremlja težave v duševnem zdravju, številni migrantke in migranti svoje težave skrivajo in zanje ne iščejo pomoči.
Zlasti njihovo ponotranjenje teh prepričanj ustvarja začaran krog travmatizacije, ki vodi v zmanjšano samozavest in pričakovanja do samega sebe, povzroča mešane občutke sramu, krivde in jeze ter naučeno nemoč in zmanjšuje zmožnost spoprijemanja z različnimi stiskami. To posledično lahko vodi v še bolj izraženo stigmatizacijo od t. i. večinske družbe, glasovi obrobnih skupin ljudi pa ostajajo spregledani in neslišani.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
