Vse več raziskav ugotavlja, da je samostigma eden najpogostejših razlogov, da ljudje s težavami v duševnem zdravju ne iščejo strokovne pomoči, se počutijo manjvredni, drugačni od »normalnih« ljudi (»nenormalni«), kar jim vzbuja občutke tesnobe, sramu in krivde. Zdi se nam samoumevno, da so posamezniki s težavami v duševnem zdravju družbeno gledano – iz perspektive »normalne«, večinske družbe – izključeni in oškodovani. Vsaka družba in kultura delujeta na podlagi neosebnih pravil, predpisov, norm, »morale« (kaj je prav delati in česa ne), ki se jih priučimo v procesu socializacije in uokvirjajo naše zaznavanje, mišljenje, vedenje, socialne interakcije, navade, delovanje v širši družbi itd. Bourdieu npr. pojasnjuje procese učenja in socializacije s konceptom habitus. Habitus je socializirano, strukturirano telo, ki je vase inkorporiralo imanentne strukture nekega sveta (str. 123). Mehanizem, ki je odgovoren za »inkorporacijo«, je enostavno imitacija, ki – če dopolnimo – deluje na podlagi inter-afektivnosti. Skozi telesno a(fek)ktivnost se tako izražajo strukture družbenih praks in svetov. Habitus zajema skupek podedovanih in internaliziranih navad, spretnosti, družbeno instituiranih dispozicij, slogov, vedenj, govora, nagnjenj, ki jih strukturirajo družbeni pogoji. Posameznikova telesnost se tako formira skozi socialno interakcijo in materialne prakse, ki obenem oblikujejo in strukturirajo naše kognitivne sheme in z njimi percepcijo, klasifikacije, občutke, sodbe, načine kategoriziranja, vrednotenja, preference, tendence in stališča. Sam proces pridobivanja navad in učenja poteka brez zavestne namere in ga doživljamo kot samoumevnega, domačega. Tako se vzajemno formirata in součinkujeta druga na drugo tako naša osebna identiteta kot telesnost.
Zakaj je to pomembno? Ker se nam tekom socializacije v neki družbi, v sorazvoju z instanco jaza, oblikuje psihična instanca, ki jo Freud imenuje nadjaz. Tako poskuša misliti razmerje med posameznikom in družbo, ki ga locira tako znotraj kot zunaj subjekta. Freud zavrne striktno ločevanje med sociologijo in psihologijo ter dimenzijo družbenega izrecno postavi v jedro raziskovanja individualne psiho(pato)logije, saj se slednja lahko oblikuje samo znotraj konstelacije koordinat, ki jih zarisujeta družbeni in simbolni red. Tako subjekt ni enostavno Posameznik kot eden izmed množice Posameznikov v družbi, marveč je družbeno v nekem oziru znotraj njega samega – kjer ga obenem omogoča in razceplja – in s tem napravi družbeno za problematično.
Nadjaz, kot »družbena« instanca postavlja merilo vrednosti našega jaza in ga po teh merilih vrednoti. V spisu »Jaz in nadjaz (ideal jaza)« (v Metapsihološki spisi, 1987) Freud opozarja, da je velik del nadjaza nezaveden in omogoča normalno delovanje subjekta v družbi, saj določa zapovedi in prepovedi, univerzalna pravila, norme ter simbolne zakone, po katerih uravnavamo svoje vedenje – kaj lahko počnemo in česa ne. Vendar ima obenem prisilni značaj, ki se izraža kot kategorični imperativ – tako bi moralo biti. Od tod občutek krivde, ki nikoli ni v polni meri zavesten. Ker nam nadjaz narekuje, kaj lahko delamo in česa ne ter nam strukturira željo (kakšni naj bi bili, da postanemo vredni ljubezni) – kar definira našo lastno identiteto – je obenem socialna, etična instanca, v kateri so vsebovane zapovedi in prepovedi družbe, znotraj katerih najdemo svoj specifični način uživanja. Za nadjaz je tako bistven »etični aspekt«, ki ga tvori simbolni, univerzalni zakon, ki pa ni zgolj »simbolni«, marveč je utelešen v družbenih institucijah in dejanskih materialnih praksah, ki producirajo in urejajo socialna razmerja s pomočjo ideologije.
Tako smo prišli do točke, v kateri lahko problematiziramo neko razumevanje pojava stereotipov, predsodkov, stigme, ki imajo za posledico socialno diskriminacijo in marginalizacijo specifičnih družbenih podskupin. Če upoštevamo zgoraj razvite procese socializacije in oblikovanja psihičnega aparata, ki potekata večinoma nezavedno, lahko rečemo, da je nujna hrbtna stran socializacije in učenja družbenih pravil in norm, izključevanje neželenega vedenja, lastnosti, mišljenja itd. Socialnopsihološka kognitivna paradigma – od katere je prišel v uporabo pojem samostigme – postane tako problematična, saj pravila in zakoni, po katerih delujeta navsezadnje tudi mišljenje in kognitivno kategoriziranje, niso naši, ampak, razvojnopsihološko gledano, nujno privzeti iz družbe in so za nas formativni. Tako se jih ne moremo tako zlahka znebiti, saj organizirajo in konstituirajo simbolni register našega psihičnega aparata.
To, čemur rečemo samostigma, kar se na izkustveni ravni manifestira v obliki nadjazovskega pritiska, ki ga čutimo v tem, da se ne počutimo »normalni«, je, da vemo, kako nas bodo drugi dojemali in kaj si bodo mislili, če npr. izvejo, da imamo duševne težave, kar ima za posledico občutke tesnobe, sramu in krivde. Sociokognitivne teorije, ki razlagajo »neprimerna« prepričanja, stereotipe, predsodke in stigmo kot zavestno naučene kognitivne kategorije, postanejo tako problematične. Procesi, kot so označevanje, stereotipiziranje, ločevanje »nas« od »njih«, večinoma ne potekajo zavestno in ne obstajajo neodvisno od naše osebne identitete, ki se je formirala in socializirala v nekem družbenem in zgodovinskem okolju. Iz tega izhaja, da se jih ni možno tako lahko znebiti oz. se jih niti ne moremo znebiti, saj naši psihični aparat, simbolni (družbeni) register, jaz in nadjaz, delujejo vselej izključujoče. Tako samostigma ne more biti enostavno individualni proces »napačnega pripisovanja«, ampak nanj vplivajo širše družbene, institucionalne okoliščine in ideologija, v katerih se formiramo kot subjekti. Spreminjanje stališč, sodb in t. i. normalizacija lahko delujeta pozitivno, vendar ne moreta odpraviti same simbolne strukture (ki je ponotranjena v nadjazu), katere učinki so »izključevanje«, ločevanje, diferenciacija. Tako npr. Goffmanov pojem »poškodovane identitete« stigmatizirane osebe postane problematičen, saj bi lahko rekli, da je v tem smislu naša identiteta vselej že poškodovana. Ne obstaja polna, cela, nepoškodovana identiteta, ker je za njeno formacijo vselej konstitutivna operacija izključitve in razlike.
Problem stigme smo tako primorani misliti v navezavi na libidinalno ekonomijo (katere objekt je jaz; naša lastna vrednost), ki je vselej operativna v socialnih interakcijah, v katerih si z drugimi nikoli nismo enostavno simetrični, enaki (liberalen pojem posameznika). Razlika med sociokognitivističnim razumevanjem psihičnega aparata in psihoanalitičnim je potemtakem v posledicah, ki jih ime neka teorija, in v intervencijah, ki jih implicira. Če je problem stigme zgolj neko prepričanje ali kognitivna napaka, ki jo je treba odpraviti – tako kot za druge socialne psihologe, ki so se ukvarjali s temeljno napako atribucije – je iz vidika psihoanalize problem v tem, da napačno prepoznanje ni le kognitivna napaka, ampak je dejansko neka vednost, ki je locirana v področju nezavednega (in nadjaza kot simbolnega reda). Aficirati simbolni red kot tak, tako da dejansko pride do spremembe v sami konstelaciji, ki določa parametre, v katerih se dojemamo kot subjekti – to pa je veliko težje doseči, kot pa samo spremeniti neko prepričanje. Tako si lahko predstavljamo, kako neka oseba npr. s težavami v duševnem zdravju, odgovori na očitek, ko mu nekdo razloži »resnične vzroke« vedenja in procesa »napačnega pripisovanja«, samostigmatizacije: »Ja, jaz že vem, da nisem »nor«, nenormalen (občutek sramu), kriv za svoje stanje, ampak a ve to Drugi (družba sama)?« Dokler sama simbolna institucija (nadjaz), ne registrira spremembe v vednosti, ostaja sprememba zavestnega prepričanja neučinkovita, neoperativna. Tako ostanemo ujeti v obstoječi ideologiji, dokler ne pride do spremembe na ravni same simbolne institucije, ki se uteleša v materialnih praksah družbe. Za spremembo ni dovolj, da vsi »poznamo« zgolj neko dejstvo o stanju stvari, marveč je nujna nekakšna »reifikacija« (popredmetenje), da postane sprememba vednosti operativna. Zato je za spremembo »vednosti« potrebna nekakšna »utelešenost«, saj se resnične spremembe dogajajo na ravni materialnih praks (družbenih institucij, običajev, navad itd.), v katerih se vzajemno formirajo in strukturirajo naša subjektivnost in širša družbena razmerja.
Literatura
Bourdieu, P. (2019). Praktični razlogi: o teoriji delovanja. Ljubljana: Krtina.
Freud. S. (1987). Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.
Goffman, E. (2008). Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
