Številni ljudje s težavami v duševnem zdravju so v zdravstvenem sistemu deležni primerne pomoči in obravnave, ki jo zagotavljajo predani zdravstveni delavci. A vendar izkušnje bolnikov in njihovih svojcev potrjujejo, da se stigma dogaja tudi na področju zdravstvenega varstva.
Zdravljenje ljudi s težavami v duševnem zdravju brez privolitve je ukrep in praksa, ki z več vidikov buri duhove. Po eni strani obstajajo o ukrepu zmotna prepričanja in posploševanja o pogostosti, neutemeljenosti in dramatičnosti njegove uporabe, ki ljudi lahko tudi odvrača od iskanja strokovne pomoči. Po drugi strani pa kritični raziskovalci na podlagi pričevanj in izkušenj bolnikov ter njihovih svojcev tudi sami opozarjajo na primere kršenj njihovih pravic pri neupravičenem izvajanju tega ukrepa in se zavzemajo za zagovorništvo ter dosledno ocenjevanje (ne)želenih posledic zdravljenja brez privolitve. Slednje so želene, kadar se izboljša kvaliteta življenja nekoga, ki ima težave v duševnem zdravju. Kadar človeka odvrnejo od vztrajanja pri obravnavi, pa so neželene. V Sloveniji zdravljenje brez privolitve Zakon o duševnem zdravju opredeljuje kot dopustno in upravičeno le, kadar preprečuje ogrožanje zdravja, življenja in večjega premoženja; kadar je ogrožanje posledica hude duševne motnje pri človeku, ki moti njegov stik z resničnostjo; in kadar so druge možnosti zdravljenja izčrpane. O neprostovoljnih oblikah zdravljenja pa v Sloveniji odloča sodišče.
Nadalje lahko ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi svojci doživljajo stigmatizirajoče prakse od zdravstvenega osebja. Številčnost takih pričevanj nakazuje, da ne gre za osamljene primere. Taki primeri obsegajo vse od ignoriranja telesnega trpljenja ljudi s težavami v duševnem zdravju; nepopolnega seznanjanja ljudi o njihovi duševni motnji ali o njenem zdravljenju; uporabe moči in vpliva zdravstvenih delavcev, da dosežejo njihovo privolitev v zdravljenje; toleriranja rutinske uporabe nehumanih praks (npr. osamitev, telesno omejevanje); uveljavljanja pokroviteljskega odnosa do ljudi s težavami v duševnem zdravju; do vdorov in nadlegovanja ljudi s težavami v duševnem zdravju v njihovih zasebnih življenjih, kar ni sprejemljiva oblika obravnave in zdravljenja ljudi z drugimi zdravstvenimi težavami. Takšne primere si prizadeva izkoreniniti samo zdravstveno osebje, ki si prizadeva za vključitev ljudi s težavami v soodločanje o procesu njihovega zdravljenja.
Težave v duševnem zdravju so sistematično zanemarjene tudi z vidika dodeljevanja sredstev za njihovo obravnavo. Posledično imajo številni slab dostop do obravnave; če pa jo že imajo, ta ne ustreza njihovim potrebam. Tovrstni primeri so naslednji: ljudje imajo dostop do kratkotrajnih storitev v času duševne krize, ne morejo pa zadostiti svojih potreb po nadaljnji dolgotrajni obravnavi; na voljo imajo poceni zdravila, ne pa tudi novejša, dražja in bolj učinkovita; imajo dostop do farmakoloških posegov, ne pa tudi do drugih oblik obravnave, ki so bolj ali pa enako učinkovite, npr. psihoterapije; dostop do primerne obravnave je pogosto povezan s stroški, ki si jih mnogi preprosto ne morejo privoščiti.
Poleg tega pa raziskave po svetu potrjujejo, da je v primerjavi z drugimi zdravstvenimi obolenji in boleznimi (npr. z rakom ali pa kardiovaskularnimi obolenji) raziskovanje težav v duševnem zdravju bistveno manj financirano.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
