Raziskave po svetu kažejo, da ima od 10 do 20 odstotkov otrok in mladostnikov, starih od pet do 18 let, težave v duševnem zdravju. Vendar jih manj kot tretjina poišče pomoč. Stigmatizirajo jih tako vrstniki kot odrasli. Večina raziskav potrjuje, da so otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju bolj stigmatizirani od vrstnikov s težavami pri učenju in od vrstnikov s telesnimi boleznimi ali oviranostmi. Izkazalo pa se je tudi, da so otroci in mladostniki moškega spola tisti, ki bolj stigmatizirajo in so bolj stigmatizirani. Šestletniki že dojemajo izraze, povezane z duševnimi boleznimi, desetletniki pa so že seznanjeni s kulturnimi stereotipi, predvsem če sami pripadajo stereotipizirani skupini. Stereotipno dojemanje prevzamejo po svojih starših, skrbnikih, medijih itd. Zanje so bolj dovzetni že zaradi svojega nižjega družbenega položaja. Ker je odraščanje ključna stopnja v razvoju njihove neodvisnosti, lahko stigmatizacija dolgoročno vpliva na vzpostavljanje osebne identitete in osamosvajanje. Če jih vrstniki stigmatizirajo, je večja verjetnost, da se bodo izogibali iskanju pomoči in bodo manj uspešni v odrasli dobi. Pa tudi molčečnost njihovih staršev povečuje njihovo samostigmo in skrivanje simptomov.