Ko opazujemo množico ljudi, zelo hitro opazimo osebe, ki izstopajo po videzu. Med njimi se pogosto znajdejo tudi invalidi. Pri nas vzbudijo občutke empatije, začnemo se spraševati, kaj se jim je zgodilo, so imeli prometno nesrečo, imajo kakšno bolezen … V množici ljudi pa se lahko skrivajo tudi posamezniki, ki imajo prav tako zmanjšano kvaliteto življenja zaradi bolezni, vendar ta ni vidna.
Kronične bolezni ali obolenja so pogosto neozdravljive, dalj trajajoče bolezni oziroma stanja, ki vključujejo telesne prizadetosti, nezmožnosti ali psihološke težave skupaj s psihološkim stresom, ki izhaja iz tega, kako družba gleda na bolezen. Kronične bolezni so lahko vidne, na primer paraplegija, ali v osnovi nevidne oziroma prikrite, na primer astma. Kar 96 odstotkov kroničnih obolenj je nevidnih. Med prikrita obolenja spadajo depresija in druge duševne motnje, astma, epilepsija, rak, fibromialgija, kronična vnetna črevesna bolezen, diabetes in še mnogo drugih. Čeprav večina nevidnih bolezni ni usodnih, močno vplivajo na delovanje in kakovost življenja. Na delovanje osebe vplivajo različni dejavniki, tako telesni, kot na primer motnje spanja in bolečine, kot psihosocialni, kot so zaznavanje sebe kot bremena za druge, občutek odtujenosti, osamljenost in depresivnost. Vplivajo lahko še sočasna duševna motnja, zloraba psihoaktivnih snovi, občutek osamitve, obupa, denarna negotovost in izguba socialnih odnosov. Mnogi, ki imajo nevidno bolezen, pa občutijo izčrpanost od življenja, torej so utrujeni od življenja, vendar pa ni nujno, da želijo umreti.
Stigmo, ki jo doživljajo osebe z duševnimi motnjami in osebe s kroničnimi obolenji, lahko razdelimo na doživeto/javno stigmo in občuteno/samostigmo. Javna ali doživeta stigma so stereotipi, predsodki in diskriminacija, ki jo bolne osebe doživljajo od splošne javnosti. Rezultati doživete stigme so dvojni: prvi odziv je lahko razkol v življenjskem svetu stigmatizirane osebe, kar vodi v prepoznanje zasebnega področja, kjer se lahko počutijo varne pred radovednimi očmi, in javnega sveta, polnega ponižanja in strahu; drugi odziv pa je, da se popolnoma umaknejo iz javnosti. Občutena stigma se nanaša najprej na sramoto, povezano z boleznijo, pri kateri se ljudje v bistvu sramujejo, ker se na primer vidijo "epileptične". To je stigma, ki jo čuti posameznik in ima tudi dva vidika: družbeno določenega in osebno sprejetega. Je proces ponotranjenja javne stigme in hkratnega strinjanja z negativnim in podcenjenim prikazom. Torej ni nujno, da pride do samostigme, tudi če pride do javne stigme, saj ima posameznik tri možnosti, čeprav se jih lahko tudi ne zaveda: sprejeti javno stigmo kot utemeljeno, jo zavrniti ali se zanjo ne zmeniti. Če jo posameznik sprejme, lahko to vodi do nižje samozavesti, učinkovitosti in razvrednotenja, vodi pa tudi do »zakaj se truditi?« učinka, ko oseba obupa nad svojimi osebnimi cilji in neha iskati pomoč. Psihološki odzivi na občuteno stigmo so lahko tudi dvom vase, sovraštvo do sebe, nesoglasje s sabo, negotovost, medosebna negotovost, izguba pozitivne samopodobe in krivda, povezana z boleznijo, vključno s čustvenimi odzivi, kot so zanikanje, strah, depresija in jeza.
Viri:
Joachim, G. in Acorn, S. (2000a). Living with chronic illness: The interface of stigma and normalization. Canadian Journal of Nursing Research, 32(3), 37–48.
Michaels, P. J., López, M., Rüsch, N. in Corrigan, P. W. (2012). Constructs and concepts comprising the stigma of mental illness. Psychology, society & education, 4(2), 183-194.
O’Donnell, A. T. in Habenicht, A. E. (2021). Stigma is associated with illness self‐concept in individuals with concealable chronic illnesses. British Journal of Health Psychology.
Pederson, C. L. (2018). The importance of screening for suicide risk in chronic invisible illness. Journal of Health Science & Education, 2(4), 1-5.
Pederson, C. L., Gorman-Ezell, K. in Hochstetler-Mayer, G. (2017). Invisible illness increases risk of suicidal ideation: The role of social workers in preventing suicide. Health & social work, 42(3), 183-186.
Vickers, M. H. (2000). Stigma, work, and “unseen” illness: A case and notes to enhance understanding. Illness, Crisis & Loss, 8(2), 131-151.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
