Nedavni pregled raziskav o kampanjah, katerih poslanstvo je zmanjšati stigmo na področju duševnega zdravja, se je osredotočil na njihove učinke glede na njihovo prevladujoče razumevanje vzrokov za težave v duševnem zdravju. Avtorja pregleda sta se osredinila na psihoze in ugotovila, da stigmo, ki spremlja težave v duševnem zdravju, prevladujoči biomedicinski model razumevanja teh težav ne le ohranja, temveč celo povečuje, o čemer smo že pisali na spletni strani programa OMRA.
Nasprotno pa pregled obstoječih raziskav kaže na to, da so psihosocialne razlage psihotičnih stanj bolj učinkovite pri zmanjševanju stigme in da dajejo človeški obraz tistim, ki živijo s tovrstnimi stanji. Avtorja poudarita, da so ljudje, ki imajo izkušnjo shizofrenije ali druge psihoze, pogosto žrtve predsodkov in družbenega zavračanja. To jih lahko pahne še celo v večjo stisko kot pa njihove težave v duševnem zdravju. Pojav, ki ga imenujeta 'toksična triada' domnevne nevarnosti, nepredvidljivosti in pomanjkanja možnosti za okrevanje, kaže na posebej škodljive primere tovrstnih prepričanj. Ta vodijo k družbenem odmiku, izključevanju in diskriminaciji ter imajo za ljudi konkretne in hude posledice pri zaposlovanju, izobraževanju, in dostopu do ustrezne namestitve, hkrati pa lahko povzročijo tudi ponotranjenje stigme. Ena od posledic je lahko tudi družbena marginalizacija, odrinjenost na obrobje družbe, kar lahko vpliva na možnost okrevanja, za katero so ključnega pomena tudi družbeni stiki in podpora.
V študiji dojemanj o nevarnosti pacientov s psihozami med študenti in študentkami psihologije in medicine so izobraževalni pristopi, ki so poudarjali psihosocialne vzroke za shizofrenijo (kot so na primer zgodnja travma), zmanjševali predstavo študentov o nevarnosti pacientov in pacientk in povečevali njihovo prepričanje o možnostih okrevanja. Druga eksperimentalna študija je ugotovila, da so bili sodelujoči bolj naklonjeni skrajnim prijemom, kot so elektrošoki, če so jim povedali, da so težave v duševnem zdravju posledica bioloških vzrokov, kot pa je to veljalo v primeru, če je bila kot vzrok zanje navedena travma v otroštvu. Meta analiza 28 eksperimentalnih študij je pokazala, da so biološki modeli duševnih težav sicer zmanjševali pripisovanje krivde za tovrstne težave, a so hkrati povzročili porast predstav o nevarnosti človeka s težavami in povečali pesimizem glede možnosti okrevanja.
Avtorja se posvečata tudi razlogom, zakaj kampanje, ki uporabljajo sporočila, kot je 'duševna bolezen je bolezen kot vsaka druga', ne dosegajo cilja, ki je zmanjševati stigmo. Četudi tovrsten model omili občutek krivde za težave v duševnem zdravju, pa hkrati vzdržuje prepričanje, da ljudje, ki imajo izkušnjo psihoze, ne zmorejo nadzorovati svojega vedenja, kar lahko okrepi prepričanja, da so 'nepredvidljivi', 'nevarni' in tako dalje. Nadalje gre pri tovrstnih modelih za kategorizacijo, ki povečuje družbeni odmik med 'nami' in 'drugimi' in tako spodbuja pretirana prepričanja, da so ljudje z izkušnjo psihoze nenormalni, drugačni in tako dalje.
Vir: Longdon, E., & Read, J. (2017). ‘People with Problems, Not Patients with Illnesses’: Using Psychosocial Frameworks to Reduce the Stigma of Psychosis. The Israel journal of psychiatry and related sciences, 54 (1), 24-28.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
