Stigmatizacija težav v duševnem zdravju s strani zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov in strokovnjakinj je lahko pomembna ovira za iskanje in nudenje primerne pomoči. Oseba s težavami v duševnem zdravju se mora namreč spoprijemati tako s simptomi bolezni kot tudi s predstavami drugih o tej bolezni. Mejno osebnostno motnjo (MOM) tudi mnogi strokovnjaki in strokovnjakinje slabo razumejo in jo pogosto napačno diagnosticirajo. Raziskave kažejo, da imajo do nje neredko bolj stigmatizirajoč odnos kot do katere koli druge duševne motnje. Nekateri tako omejijo število oseb z MOM, ki jih obravnavajo, drugi oseb s tovrstno diagnozo niti ne želijo sprejeti v obravnavo. Veliko strokovnjakov in strokovnjakinj na področju duševnega zdravja o njej nima ustreznega znanja, kar obravnavo naredi neprijetno in frustrirajočo za vse vpletene. Mnenja, da te osebe manipulirajo, dramatizirajo in iščejo pozornost, pogosto povzročijo, da terapevti in terapevtke simptomov motnje ne jemljejo resno. MOM se tudi pogosto napačno diagnosticira kot bipolarna motnja ali huda depresija.
Ljudje z diagnozo MOM pogosto dobijo oznako, da je zanje vsakršna obravnava neučinkovita, kar pri njih lahko še spodbudi prepričanje, da iskanje pomoči nima smisla. Naj ponazorimo s primerom: če nekoga, ki ga je strah zapustitve, kar je pogost simptom MOM, “zapusti” nekdo, ki naj bi mu ta strah pomagal premagati, se lahko oseba počuti še slabše kot se je pred začetkom obravnave. Zato je za vsako obravnavo ključnega pomena partnerstvo med strokovnjakom ali strokovnjakinjo ter človekom, ki išče pomoč.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
