Družbena stigma na področju duševnega zdravja je močno povezana tudi s strukturno oziroma institucionalno stigmo, ki se pojavlja v različnih družbenih sistemih in ustanovah. Strukturna stigma se kaže predvsem v nepravični obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju v različnih družbenih ustanovah. Stigmatizacija lahko poteka v obliki neenakopravnih pravil, politik, postopkov, poslovnih praks in zakonodaje. Gre za diskriminatorne družbene strukture, politike in zakonodajo, ki zapostavljajo določene skupine prebivalstva, s čimer jih stigmatizirajo, se pravi zaznamujejo kot nekaj družbeno nesprejemljivega, in povzročajo neenakosti v javnem zdravju, in za različne sistemske prakse, ki ljudem s težavami v duševnem zdravju omejujejo upravičenost do storitev, ki jih imajo osebe brez tovrstnih težav za samoumevne. Pokroviteljska drža, zmanjšana pričakovanja, povečano spremljanje in nadzor in celo prisila so pogosto del delovanja in zagotavljanja storitev javnih služb. V Združenih državah Amerike so raziskave pokazale, da zdravstvene zavarovalnice v preteklosti zdravljenja duševnih motenj niso plačevale v enakem obsegu, kot je to veljalo za težave v telesnem zdravju, kar vpliva tako na dostop do storitev kot tudi na uspeh zdravljenja. Še leta 2001 je tretjina zveznih držav omejevala pravice ljudem s težavami v duševnem zdravju in niso smeli sodelovati v porotah, kar polovica držav pa je omejevala pravice do skrbništva otrok za ljudi z diagnozo duševne motnje. Strukturna stigma se izraža na različnih področjih vsakdanjega življenja, recimo kot pomanjkanje zaposlitvenih priložnosti, omejitve pri iskanju primerne nastanitve in pomanjkanje denarja in osebja v službah na področju duševnega zdravja. Neživljenjske uradniške ovire in stigma lahko ljudem otežujejo dostop in zmanjšujejo zavezo delovanja v programih za pridobitev zaposlitve, nekateri namestitveni programi imajo stroga pravila glede obiskovalcev, če želijo ljudje s težavami obdržati denarno pomoč za plačilo namestitve, morajo izpolnjevati zahteve zdravljenja, nekatere namestitve so tudi prostorsko ločene od krajevnih skupnosti. Strukturna stigma se lahko poleg tega izraža tudi v neenakovredni obravnavi težav v duševnem zdravju v primerjavi s težavami v telesnem zdravju, kar se kaže v neenakovredni dodelitvi denarja in osebja službam za duševno zdravje, v nezadostno razvitih izobraževalnih programih na področju duševnega zdravja za zdravstvene delavce, v prevelikem zanašanju na institucionalno oskrbo in v slabi prilagoditvi služb na področju telesnega zdravja, da bi na primer ljudem s težavami omogočili daljši čas obravnave ali tako imenovano vrstniško podporo oziroma spremstvo.
Viri:
Ahmedani, B. K. (2011). Mental health stigma: society, individuals and the profession. International Journal of Social Work Values and Ethics, 8(2), 4–1–4–16.
Henderson, C., Noblett, J., Parke, H., Clement, S., Caffrey, A., Gale-Grant, O., Schulze, B. idr. (2014). Mental health-related stigma in health care and mental health-care settings. The Lancet Psychiatry, 1(6), 467–482.
Overton, S. L., Medina, S. L. (2008). The stigma of mental illness. Journal of Counselling & Development, 86, 143–151.
Pugh, T., Hatzenbuchler, M., Link, B. (2015). Structural stigma and mental illness. https://sites.nationalacademies.org/cs/groups/dbassesite/documents/webpage/dbasse_170045.pdf
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
