Strokovnjaki in strokovnjakinje na področju duševnega zdravja za opredelitev vrste in intenzivnosti duševne motnje uporabljajo diagnostična merila, s katerimi si pomagajo, ko opisujejo ne le simptome različnih duševnih motenj, temveč tudi njihove pričakovane poteke, možne oblike zdravljenja in prognoze.
Pri tem se zavedajo negativnih plati postavitve diagnoze – ena od njih je zagotovo stigma duševne motnje. Četudi so predsodki do ljudi s težavami v duševnem zdravju prisotni že pred postavitvijo diagnoze, raziskave kažejo, da se s postavitvijo diagnoze še bolj poudari njihovo domnevno drugačno duševno stanje v primerjavi s t. i. splošnim prebivalstvom. Še zlasti so tovrstni negativni predsodki prisotni, ko gre za diagnozo shizofrenije in psihoze.
Nadalje se s postavitvijo diagnoze povečuje posploševanje v zvezi z določeno duševno motnjo – namreč, da se bodo ljudje, ki imajo določeno diagnozo, praviloma obnašali na določen način oziroma izkazovali značilnosti, ki se tej motnji pripisujejo. Posebej so v tem oziru lahko problematični opisi, ki napovedujejo slabe izide oziroma omejene možnosti zdravljenja v primeru posamičnih motenj in s tem napovedujejo relativno stabilnost in dolgotrajnost duševne motnje.
Za zmanjševanje stigme zaradi diagnoze je bolj smiselno govoriti o simptomih duševnih motenj na kontinuumu. Primerneje je reči, da ima oseba določene težave glede na opredeljeni standard, pri čemer nas zanimajo različne razsežnosti izražanja njihovega doživljanja. V primeru, da smo v stiku z osebo, ki ima težave v duševnem zdravju, je prav, da jo prepoznamo kot osebo, ki ima raznolike izkušnje in lastnosti, ki presegajo ozke opise njenih diagnoz. Ko gre za težave v duševnem zdravju je nenazadnje koristno, da predpostavke slabe prognoze v praksi nadomestijo modeli okrevanja.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
