Nedavna raziskava v ZDA je obravnavala vprašanje, kako so biomedicinske oznake in obravnave duševnih težav povezane z mnenji in stališči javnosti do ljudi z diagnozami duševnih motenj. Biomedicinsko obravnavo duševnih motenj so avtorji opredelili kot razlago, ki duševne motnje opredeljuje kot medicinske bolezni biološkega izvora, na primer zlasti v genih ali v nevrobiološkem ustroju. Tovrstne razlage se pogosto protipol razlagalnim modelom, ki psihiatrične simptome razumejo kot odziv na dejavnike okolja, ali pa jih povezujejo z izkušnjami iz otroštva. Ta raziskava je ena izmed mnogih, ki ugotavljajo, da zdravstveni delavci na področju duševnega zdravja pogosto predpostavljajo, da je psihološka stiska posledica predvsem bioloških dejavnikov. Takšno gledanje na duševne težave pa ne vpliva le na klinični proces obravnave, temveč tudi na to, kako ljudje z diagnozo razumejo sami sebe in svojo težavo.
Ugotovitev o prevladi biomedicinskega modela v obravnavi duševnih motenj v ZDA avtorji podkrepijo s podatki iz nacionalnih reprezentativnih raziskav. Ti kažejo, na primer, da je bila leta 1998 psihoterapija prevladujoča oblika obravnave duševnih težav, pa naj bo kot samostojna oblika obravnave ali v kombinaciji z zdravili. Leta 2007 pa je večina ljudi z duševnimi težavami dobivala le zdravila.
Poskusi, da bi psihološke stiske povezali z biološkimi vzroki, po mnenju avtorjev študije pogosto izhajajo iz domneve, da bo to ljudi z diagnozo duševnih težav rešilo odgovornosti zanje, podobno kot to velja za telesne bolezni. Posledično naj bi se zmanjšala tudi stigma, povezana s težavami v duševnem zdravju. Po vsej verjetnosti pa gre tu za poenostavitev oziroma tako imenovani kategorialni esencializem, skladno s katerim nekatera osnovna 'jedra' (angl. essences), na primer geni, nevrobiologija, določajo kategorije oziroma družbene skupine, ki jim ljudje na podlagi tega pripadajo. Pri tem naj bi se na dokaj determinističen način povzročale podobnosti – torej posebne duševne težave – med člani teh kategorij.
S pregledom študij so ugotovili, da lahko biomedicinski model obravnave duševnih težav povečuje stigmo ljudi s temi težavami na štiri načine: 1. z jasnim razmejevanjem med ljudmi z diagnozo in tistimi brez nje; 2. s stereotipno predstavo, da so ljudje z diagnozo že sami po sebi bolj nevarni; 3. s kategoriziranjem ljudi z diagnozo duševne motnje kot dela določene 'zunanje skupine' in 4. z diskriminacijo in z družbenoekonomsko prikrajšanostjo ljudi z diagnozo. Biomedicinski model razlage duševnih težav lahko vodi tudi v predpostavko, da so te težave nepovratne. Avtorji študije menijo, da lahko predstave o genetskih predispozicijah za psihiatrične diagnoze, prevladujoči esencializem in samopripisovanje krivde za duševne težave (samostigmatizacija ljudi z duševnimi težavami) medsebojno součinkujejo tako, da ljudem s psihiatričnimi diagnozami škodujejo. Kljub temu menijo, da izobraževanje o nedeterministični vlogi bioloških dejavnikov v nastanku duševnih motenj lahko omili negativne posledice biomedicinskih razlag.
Vir:
Lebowitz, M. S., & Appelbaum, P. S. (2019). Biomedical Explanations of Psychopathology and Their Implications for Attitudes and Beliefs About Mental Disorders. Annual Review of Clinical Psychology, 15(1), 555–577. https://www.annualreviews.org/doi/10.1146/annurev-clinpsy-050718-095416
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
