Pregledi raziskav na globalni ravni v zadnjih tridesetih letih sporočajo, da se mnogi strokovnjaki na področju duševnega zdravja ogibajo dela s starostniki, da se jim zdi psihoterapija z njimi pogosto manj učinkovita in tudi da neredko sploh nimajo kaj prida strokovnih znanj o starostnikih. V zadnjih treh desetletjih je sicer kar nekaj študij obravnavalo obstoj negativnih predsodkov do starostnikov na področju skrbi za duševno zdravje. Posledica pristranosti tako pri strokovnjakih kot tudi v sistemskih ureditvah je pogosto slabša obravnava starostnikov, Njihovo število sicer narašča, kar pomeni, da se soočajo z vedno bolj kompleksnimi težavami v duševnem zdravju.
Diskriminacija, ki jo doživljajo starostniki v zdravstvenem sistemu, je lahko neposredna ali posredna. Do neposredne diskriminacije pride, ko je nekdo zaradi svoje starosti obravnavan slabše – na primer zdravnik zavrne obravnavo pacienta, saj meni da je ta prestar, četudi bi obravnava imela neposredne pozitivne učinke. Posredna diskriminacija pomeni, da so na primer v zdravstvu zaposleni strokovnjaki, ki nimajo ustreznih znanj o posebnih zdravstvenih in drugih potrebah starostnikov. Tovrstna diskriminacija vpliva na dojemanje starostnikov, na to, kako jih strokovnjaki obravnavajo in koliko je poskrbljeno za njihove potrebe.
Poročilo Royal College of Psychiatrists iz leta 2018 povzema tudi rezultate raziskav iz Evrope in ZDA, ki navajajo, da so starostniki praviloma stereotipno predstavljeni kot bolni, odvisni in nesposobni. Takšno mnenje prevladuje tudi v zdravstvu, kamor praviloma pridemo, ko smo bolni ali vsaj začasno odvisni od drugih. To potrjuje, da tovrstne stereotipe ponotranjijo tako zdravstveni delavci kot tudi sami starostniki, ki se jim večinoma manj kot mlajšim zdi verjetno, da se bodo pozdravili. Neka študija je navedla primer, ko so zdravnikom dali v presojo dva enaka primera pacienta z znaki depresije z edino razliko v starosti posameznega pacienta: prvi pacient je bil star 39, drugi pa 81 let. Ugotovili so, da je bila diagnoza, ki so jo zdravniki dali mlajšemu pacientu, praviloma primernejša in natančnejša, medtem ko so pri starejšem pacientu večkrat diagnosticirali telesno bolezen ali demenco. Prav tako bi zdravniki mlajšim pacientom pogosteje pripisali ustreznejše zdravljenje, ki vključuje psihoterapijo, zdravljenje z zdravili in napotitev na specialistično zdravljenje, medtem ko bi starostnikom predpisovali zlasti podporno svetovanje.
Vira:
Bodner, E., Yuval, P. Wyman, M. J. (2018). Ageism in mental health assessment and treatment of older adults. V: Ayalon, L, Tesch Romer, C. (ur.). Contemporary Perspectives on Ageism, International Perspectives on Ageing 19.
Royal College of Psychiatrists (2018). Suffering in silence: age inequality in older people's mental health care. Dostopno na: https://www.rcpsych.ac.uk/docs/default-source/improving-care/better-mh-policy/college-reports/college-report-cr221.pdf?sfvrsn=bef8f65d_2.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
