Pogosto ljudje koga kritizirajo, da ima šibko voljo. V tem kritiziranju, ki je pravzaprav stigmatiziranje (pripisovanje slabe, družbeno nesprejemljive lastnosti), se izraz šibka volja uporablja v širšem pomenu besede. Konkretneje, uporablja se ga za bolnika, ki preneha z dieto, za študenta, ki opusti študij, za alkoholika, ki ne neha piti … Toda, za kaj pravzaprav gre, ko se koga kritizira oziroma stigmatizira, da ima šibko voljo?
Britanski filozof Richard Holton pravi, da pravzaprav obstajata dve zelo različni pojmovanji šibke volje. Po prvem pojmovanju je šibka volja delovanje proti lastni volji. Tako delujemo, ko na primer vemo, da ne bi smeli pojesti še enega keksa, pa ga vseeno pojemo. Gre torej za šibkost kot nedoslednost. Po drugem pojmovanju pa je šibka volja neke vrste nihanje pri odločitvah oziroma premik od ene odločitve k drugi. Tako delujemo, ko se na primer odločimo, da ne bomo pojedli še enega keksa, potem pa si premislimo in se odločimo, da ga vseeno bomo. Gre torej za šibkost kot spremenljivost.
Holton pravi tudi, da gre pri običajnem pojmovanju šibke volje pravzaprav bolj za pojmovanje, po katerem je šibka volja spremenljiva volja, se pravi volja, ki se nekako premakne od ene odločitve k drugi.
Ko se koga kritizira, da ima šibko voljo, se torej pravzaprav kritizira spremenljivost njegove volje. Toda ta spremenljivost sama po sebi si pravzaprav ne zasluži kritike, saj ni nekaj slabega – v smislu, da je nekaj nerazumnega, kot je to nedoslednost volje. Potemtakem se pravzaprav kritizira nekaj pri tej spremenljivosti. To pa ni nič drugega kot to, da premik od ene odločitve k drugi ni narejen po standardih, ki določajo, kdaj je dobro to narediti.
Kritiziranje oziroma stigmatiziranje šibke volje torej pravzaprav pomeni zgrešeno uporabo izraza šibka volja. Zato bi morali s tem prenehati.
Vir:
Maier, J. T., Weakness of Will and the Persistence of Stigma, dostopno na internetnem naslovu https://www.psychologytoday.com/us/blog/philosophy-and-therapy/202208/weakness-will-and-the-persistence-stigma