Razkritje skrite bolezni, kot je tudi duševna motnja, je tvegano in ranljivo dejanje. Osebe morajo same povedati drugim, da so bolne in morajo legitimirati svojo bolno identiteto, saj so redko tudi videti bolne. Posamezniki z nevidno kronično boleznijo morajo torej svoje prijatelje, družino in partnerja najprej obvestiti, da so bolni, če želijo podporo okolice. S tem pa tudi tvegajo izpostavljenost stigmatizaciji od tistih, ki te bolezni nimajo. Spopadanje s stigmo vključuje različne strategije, vključno z odločitvijo o tem, ali razkriti stanje in trpeti dodatno stigmo, ali skušati prikriti stanje in izpasti »normalen«.
Razkritje je torej lahko za osebo z nevidno boleznijo zelo pomemben in hkrati stresen dogodek. Poleg odgovarjanja na vprašanja, kaj, kako, kdaj, kje in zakaj razkriti, je treba upoštevati občutek nadzora in individualnosti. Razkritje občutljivih informacij o sebi je tvegano in povzroči, da se ljudje počutijo ranljive. Če oseba ni pripravljena razkriti, verjetno ne bo prišlo do razkritja, rezultat pa je lahko prikrivanje ali takšno obnašanje, da se bo oseba zdela drugim bolj »normalna«.
Posamezniki lahko za razkritje svoje bolezni uporabijo »zaščitniško« razkritje, ko se odločijo, kako in kdaj povedati ljudem, ali pa »spontano« razkritje, ki je posledica čustvenega odziva, na primer zaradi šoka ali ne verjetja (Charmaz, 1999). Kasneje so raziskovalci te problematike dodali še »preventivno« razkritje. To razkritje naj bi uporabljale predvsem tiste osebe z nevidno boleznijo, katerih stanje ni pod nadzorom, na primer epilepsija. Odločitev za to razkritje je predvsem odvisna od ocenjenega tveganja, da drugi odkrijejo bolezen, in pričakovanih družbenih posledic, če se jo odkrije.
Obstajajo štiri strategije »zaščitniškega« razkritja, in sicer neposredni pristop, medicinski pristop, razkritje iz druge roke in pripovedno vedenje. Pri neposrednem pristopu oseba neposredno pove, da ima določeno bolezen, in nato čaka na odziv sogovorca. Ta pristop je lahko za osebo boleč prav zaradi svoje neposrednosti, celo brezsramnosti. Manjka mu milejša in nekoliko bolj sprejemljiva razlaga za sogovorca, na podlagi katere bi bil ta bolj pripravljen za dialog. Oseba, ki razkrije svojo bolezen z medicinskim pristopom, uporabi strokovne zdravstvene izraze. Pogosta sta dva odziva, in sicer ali oseba ne ve, kaj je to, ali pa pove, da pozna koga, ki ima to in kako on trpi. Pristop pogosto ustvari poglede zmedenosti ali skrbi. Pri tem pristopu bolnik loči bolezen od svojega telesa, kar posledično privede do manj osebnega in bolj medicinskega pogovora. Bolnik se postavi v vlogo zdravnika in razlaga bolezen, kot če bi bila druga oseba bolnik. Pri pristopu razkritja iz druge roke preko zanimanja drugega oseba izkoristi iztočnico, ki jo ponudi druga oseba, da pokaže, da veliko ve o tej temi in medicinskih izrazih. S tem bolnik povabi drugo osebo, da se vpraša, od kod ve toliko o tej temi. Bolnik odgovori s svojo diagnozo. S tem pristopom bolnik lingvistično ukane sogovorca, da spodbudi zanimanje. Zadnji pristop je pripovedno vedenje, ki pa zahteva popolno iskrenost bolnika do sebe in drugih. Oseba opisuje, kako se počuti, kako čuti svoje telo, ali kaj počne njeno telo. Oseba tudi razkriva svoj notranji dialog. Ta pristop vključuje razkrivanje skritih trenutkov tako sebi kot drugim. Cilj pristopa je prepoznavanje, ozaveščanje in/ali razumevanje obeh vpletenih strani. Sam pristop pa zahteva največ osebne priprave, zaupanja in razkritja bolezni samemu sebi.
Po razkritju je odvisno od družbe, kako se bo odzvala. Kljub previdnosti se še vedno lahko pojavi stigmatizacija.
Viri:
Charmaz, K. (1999). From the »sick role« to stories of self. V R. J. Contrada in R. D. Ashmore (ur.), Self, social identity, and physical health: Interdisciplinary explorations (str. 209–239). New York: Oxford University Press.
Defenbaugh, N. L. (2013). Revealing and concealing ill identity: A performance narrative of IBD disclosure. Health communication, 28(2), 159-169.
Joachim, G., in Acorn, S. (2000b). Stigma of visible and invisible chronic conditions. Journal of advanced nursing, 32(1), 243-248.
O’Donnell, A. T., in Habenicht, A. E. (2021). Stigma is associated with illness self‐concept in individuals with concealable chronic illnesses. British Journal of Health Psychology.
Vickers, M. H. (2000). Stigma, work, and »unseen« illness: A case and notes to enhance understanding. Illness, Crisis & Loss, 8(2), 131-151.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
