Neenakosti v zdravju, ki so med drugim posledica rasizma v okviru zdravstvenih in drugih institucij, je pandemija COVID-19 še poglobila. Pripadniki in pripadnice etničnih manjšin že v splošnem praviloma doživljajo več negativnih življenjskih dogodkov in izkušajo višjo stopnjo psihološkega stresa, kot to velja za t. i. večinsko prebivalstvo. Kljub temu so strokovnjakinje in strokovnjaki na področju duševnega zdravja namenili sorazmerno malo pozornosti vprašanju, kako institucionalizirana klinična praksa vpliva na pripadnice in pripadnike tovrstnih manjšin, vključno s skrbjo in pomočjo, ki so je deležni. Večina terapevtskih intervencij je bila namreč oblikovana na način, ki nagovarja zlasti potrebe in skrbi dokaj izobraženega srednjega razreda, kar na primer v ZDA pomeni, da v večji meri naslovijo belsko prebivalstvo. Nedavno objavljena študija o kulturnih razlikah in terapevtskem odnosu razkriva, da zaupni terapevtski odnosi lahko zmanjšajo učinek neenakosti v zdravju na rasni osnovi. Metaanaliza študij o povezavi med terapevtskim zavezništvom in izidi obravnave uporabnic in uporabnikov psihoterapije za odrasle je razkrila, da je tovrstno zavezništvo vplivalo na izide obravnave ne glede na kulturne kontekste, značilnosti klientov in modalitete terapij.
Kljub temu je druga raziskava v ZDA razkrila, da v primerih, ko so obstajale kulturne in rasne razlike med strokovnjaki in uporabniki storitev na področju duševnega zdravja, v več kot polovici primerov ni bilo prisotnega močnega terapevtskega zavezništva. Vprašanja v okviru t. i. kulturno formuliranega pogovora so bila oblikovana z namenom, da bi preverili stopnjo zaupanja ali ambivalence, ki jo uporabniki čutijo do strokovnjakov na področju duševnega zdravja, zlasti terapevtov. Izogibanje vprašanjem razlike med uporabniki in strokovnjaki namreč lahko še poveča nezaupanje v terapevtskem odnosu. Tisti sodelujoči v raziskavi, ki so zaznavali večje družbene, kulturne in rasne razlike glede na strokovnjake, ki so jih obravnavali, so namreč v večji meri sporočali tudi nezaupanje, ambivalenco in nesigurnost v učinkovitost obravnave in samega terapevtskega odnosa. Avtorji študije so sklenili, da se med pripadniki etničnih in rasnih manjšin dogaja nekakšno »umikanje« iz sistemov obravnave težav v duševnem zdravju. Menijo, da samo zavedanje in prepoznavanje razlik v obravnavi ni dovolj, saj gre za širši družbeni razkorak med različnimi družbenimi razredi in na rasni osnovi opredeljenimi skupinami prebivalstva. Pri tem so strokovnjaki na področju duševnega zdravja praviloma tisti, ki imajo izobraževalne, razredne in rasno določene privilegije.
Vir
Aggarwai, K.A., Chen, D. in Lewis-Fernandez, R. (2022). If you don’t ask, they don’t tell: The cultural formulation interview and patient perceptions of the clinical relationship. American Journal of Psychotherapy. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35430870/.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
