Stigmo, povezano z duševnimi boleznimi in iskanjem pomoči, v številnih raziskavah po svetu najpogosteje navajajo kot dejavnik tveganja, ki zniža verjetnost, da bo oseba poiskala strokovno pomoč, kljub resnim posledicam, kot so npr. povečano trpljenje, slabši zdravstveni izidi, razpad partnerstva ali družine, izguba skrbništva nad otroki, itd. V nedavni evropski raziskavi (2009) so odkrili, da približno polovica ljudi, ki potrebuje zdravljenje zaradi duševnih motenj, ne prejme nikakršne zdravstvene pomoči, ker je niti ne išče zaradi pričakovane diskriminacije, težav v službi in ker jo je svojih težav sram. V ZDA je stanje še slabše, saj po nekaterih ocenah samo 11 odstotkov oseb, ki ima težave v duševnem zdravju, poišče strokovno pomoč.