Ko govorimo o stigmatizaciji okuženih z virusom COVID-19, imamo v mislih različne oblike izključevanj ljudi, ki izhajajo iz strahu pred potencialnimi nosilci in prenašalci bolezni. Tako se denimo o migrantkah in migrantih pogosto pojavljajo prepričanja, da so bolezen prinesli bodisi v državo priselitve, bodisi v državo izvora, kamor so se vrnili po začetku epidemije COVID-19. Posebej ranljivi za tovrstno stigmatizacijo so ljudje iz regij, kjer je bilo zaznanih več primerov virusa.
Primer Indije jasno kaže negotovost, napetost in strah, ki so jih ob vrnitvi v domača okolja ob začetku epidemije doživljali migrantke in migranti, ki so delali v urbanih središčih. Ob vrnitvi so jih pričakali grožnje, ustrahovanje in agresivne prakse, kot so na primer škropljenje z insekticidi in belili, preden so lahko sploh vstopili v domači kraj. Doživljali so tudi telesne napade.
Migranti in migrantke so tudi v državah, kamor so se priselili, deležni naraščajoče stigmatizacije in diskriminacije. Populistične stranke in kampanje predsodke do te skupine spodbujajo na primer tako, da jo krivijo za širjenje virusa. Gibanje prosilcev za azil je v nekaterih državah omejeno še bolj, kot to velja za večinsko prebivalstvo, kar dodatno stigmatizira to že tako ranljivo skupino. Tudi množične karantene in izolacije migrantskih delavcev in delavk so zanje otežile dostop do strokovnih služb. Stigma je v tem smislu ne le vzrok za naraščajoče neenakosti v (duševnem) zdravju, temveč jih tudi povečuje. Povzroči namreč lahko še večjo socialno izolacijo, zaradi katere migranti in migrantke še težje poiščejo pomoč.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
