Ne samo, da so ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju pogosto izpostavljeni predsodkom in izobčenju okolice, temveč podobne stvari doživljajo tudi tisti, ki poiščejo strokovno obravnavo za svoje duševne težave. Stigma pomeni, da posamezniku ali skupini pripišemo lastnosti, ki za okolico niso dobrodošle ali sprejemljive in jih družba odklanja ali obsoja, četudi ni nikakršne realne osnove za njihovo stališče. To se pogosto dogaja zaradi neznanja ali zakoreninjenih predsodkov.
Stroka razlikuje tudi med javno stigmo in samostigmo.
Javna stigma je mnenje javnosti, da so stvari ali lastnosti ljudi družbeno nesprejemljive. Javnost ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju, pogosto povsem neupravičeno opisuje kot nevarne, nepopolne, nepredvidljive. Do njih goji predsodke in ima negativna stališča, do njih se obnaša diskriminatorno oziroma izključevalno.
Samostigma je ponotranjenje predsodkov, stereotipov in negativnih stališč družbe s strani osebe; v našem primeru torej negativne podobe in stališča o osebah, ki doživljajo težave v duševnem zdravju in zaradi njih iščejo strokovno pomoč. Osebe, ki take negativne predstave ponotranjijo, občutijo strah, sram, osamljenost, same sebe pa doživljajo kot nesposobne, manjvredne, šibke, slabše. Posledično imajo zmanjšano samospoštovanje, samozaupanje, samougled oziroma samozavest.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
