Raziskave poudarjajo, da migrantke in migranti manj pogosto uporabljajo službe na področju duševnega zdravja, kot pa to velja za preostalo prebivalstvo, in zato domnevno izkazujejo večjo pogostost težav v duševnem zdravju. Zaradi raznoterih dejavnikov ranljivosti pred, med in po procesu migracije se v stroki zastavlja vprašanje, kateri dejavniki lahko vplivajo na ne-iskanje pomoči v primeru težav v duševnem zdravju migrantk in migrantov.
S tem v zvezi je nedavna raziskava proučevala skupnosti migrantk in migrantov iz držav Vzhodne Azije (Kitajske, Hong Konga, Japonske, Koreje in Tajvana) v različnih zahodnih državah. Ti so praviloma v manjši meri kot preostalo prebivalstvo uporabljali storitve služb na področju duševnega zdravja. Avtorji raziskave so pokazali, da je ta skupina ljudi težave v duševnem zdravju praviloma manj pogosto opisovala z uveljavljenimi psihiatričnimi diagnozami in terminologijo medicinske stroke države priselitve. Ta skupina ima tudi drugačno znanje o vzrokih za težave v duševnem zdravju, bolj negativno percepcijo o službah na področju duševnega zdravja, in se v večji meri kot preostalo prebivalstvo zanaša na različne oblike samopomoči. Kot ključne so avtorji raziskave poudarili strukturne okoliščine, ki pogosto odločilno pogojujejo ne-iskanje strokovne pomoči. Med take okoliščine so vključili ne-pridobljen pravni status, slabo znanje jezika večinskega prebivalstva, različne oblike diskriminacije ter omejen dostop do kulturno primernih oblik pomoči.
Avtorji druge raziskave so presojali podpovprečno uporabo storitev na področju duševnega zdravja med etničnimi Kitajci na Nizozemskem. Med ovirami, ki tej skupini preprečujejo pravočasno iskanje strokovne pomoči, so navedli dvom v zahodne metode medicinske obravnave, prednostno iskanje pomoči pri kitajskih t. i. tradicionalnih zdravilcih, enačenje izkušnje duševnega obolenja z norostjo in sramoto duševnega obolenja za družino. Hkrati so potrdili, da je neuspešno zagotavljanje primernih zdravstvenih storitev za to skupino prebivalstva bolj pomemben vzrok ne-iskanja pomoči kot pa zgolj njihova drugačna »kulturna prepričanja«.
Raziskave so potrdile, da je zaradi prevladujoče zahodno psihiatrične perspektive in terminologije psihoedukacijskih programov nujen kulturno občutljivejši pristop, ki nagovarja konkretne živete izkušnje migrantk in migrantov in skuša odpraviti strukturne omejitev, ki prispevajo k njihovemu ne-iskanju strokovne pomoči.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
