Nedavna raziskava (2012) med pripadniki in pripadnicami treh najbolj številčnih etničnih manjšin na Škotskem (kitajska, pakistanska in indijska) je med drugim preučevala stigmo v primeru težav v duševnem zdravju tako v teh skupnostih kot tudi zunaj njih. V vseh proučevanih skupnostih so bile težave v duševnem zdravju praviloma razumljene kot posledica kombinacije stresnih dejavnikov, kot so ekonomska prikrajšanost, socialna izolacija in pritiski ter odgovornosti, vezani na družino. Kitajci in Kitajke so na primer s tem v zvezi pogosto govorili o »življenjskih pritiskih«. Zlasti tisti, ki so se na Škotsko preselili šele nedavno, so poročali o neprimerni namestitvi, jezikovnih ovirah in izkušnji rasističnega izključevanja kot dejavnikih slabšega duševnega zdravja. Udeleženci in udeleženke raziskave depresije in anksioznih motenj praviloma niso videli kot prevladujočih medicinskih stanj, temveč kot odgovor na družbene probleme, krizo verovanja ali zgolj kot »del življenja«.
Poročali so tudi o pogosti stigmatizaciji ljudi s težavami v duševnem zdravju znotraj njihovih etničnih skupnosti. Stigmatizacijo so pogosto povezovali s kulturnimi in religioznimi prepričanji o vzrokih za težave, na primer z idejo o krivdi in o duševni motnji kot kazni za pretekle grehe ali pa s prepričanjem o genetskem prenosu duševnih motenj med posameznimi generacijami. Velik pomen, ki ga praviloma pripisujejo razširjeni družini v teh skupnostih, lahko dodatno prispeva k skrivanju težav zaradi ohranitve družinske časti. Prav občutek sramu, povezan s težavami v duševnem zdravju, je bil med pripadniki in pripadnicami vseh treh etničnih skupin omenjen kot najpogostejše čustvo.
Udeleženci in udeleženke so bili povabljeni tudi k evalvaciji kampanje proti stigmi, ki je v tem času potekala na Škotskem. Njeno ocenjevanje je dodatno opozorilo na praktične in konceptualne šibkosti tovrstnih aktivnosti za zmanjševanje stigme. Materiali kampanje so bili na voljo le v angleškem jeziku, posreden in subtilen jezik pa je bil včasih za pripadnike in pripadnice etničnih manjšin težje razumljiv. Izpostavili so tudi pomanjkanje slikovnih materialov, ki bi prikazovali ljudi različnih ras, in dejstvo, da televizijski prikazi in pripovedi prostovoljcev in prostovoljk z izkušnjo težav v duševnem zdravju niso prikazovali ljudi iz različnih etničnih skupin. Materiali tudi niso v zadostni meri dosegli teh skupnosti, saj so jih delili predvsem na sestankih lokalnih svetov in v zdravstvenih ustanovah, manj pogosto pa na primer v verskih in kulturnih centrih znotraj skupnosti. Udeleženke in udeleženci raziskave so predlagali tudi sodelovanje s televizijskimi in radijskimi postajami, ki oddajajo v več jezikih, uporabo pozitivnega in enostavnejšega jezika, več osebnega stika in delovanja znotraj skupnosti (tudi v sodelovanju z na primer verskimi voditelji in delodajalci) zlasti za tiste ljudi, ki delajo dolge delavnike.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
