Prepričanje, da človek s težavami v duševnem zdravju nujno potrebuje dobrohotno avtoriteto, ki sprejema odločitve namesto njega, saj da sam ne zmore popolnoma obvladovati vsakdanjih življenjske zahtev, se običajno kaže s pretiranim poudarjanjem tistega, česar človek ne zmore. V takih okoliščinah je človek s težavami v duševnem zdravju postavljen v položaj neodgovornega otroka (za katerega je nujno skrbeti, ga nadzorovati in se zanj odločati), izvajalke in izvajalci skrbi pa se s svojo dobrohotno držo do njega vedejo kot starši. Posledice dobrohotne stigme, ki so je deležni ljudje s težavami v duševnem zdravju, se kažejo v zatiranju njihovih zmožnosti, moči in talentov ter v pretiranem poudarjanju razlike med »zmožnimi nami« in »nezmožnimi njimi« (oz. v krepitvi družbene razdalje med tema dvema skupinama).
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
