Hormon in živčni prenašalec, ki ga izloča nadledvična žleza zlasti takrat, ko smo izpostavljeni naporom in stresom.
V neposrednem prevodu pomeni strah pred trgi – v smislu odprtega prostora. Danes smo pojem razširili in pomeni strah pred prostori ali situacijami, iz katerih se ne bi mogli rešiti ali pobegniti v primeru, da bi imeli napad panike.
Vrsta duševnih motenj, kjer gre za bolezensko povečano tesnobnost, ki ovira posameznika v vsakodnevnem življenju.
Fiziološki odziv na nek grozeč, nevaren dogodek. Telo se z njo ubrani pred nevarnostjo.
Pričakovana tesnoba; tesnoba, ki nastopi že pred situacijo, ki osebo plaši.
Zdravila za zdravljenje depresije, ki delujejo večinoma s povečevanjem delovanja serotoninskega, noradrenalinskega, lahko pa tudi dopaminskega nevrotransmiterskega sistema v možganih. Ne povzročajo odvisnosti in delujejo tako, da se delovanje možganov ponovno vrne na želeno raven.
Zdravila, ki se primarno uporabljajo za zdravljenje psihoz (motenj, kjer oseba zaradi najrazličnejših razlogov začasno izgubi stik z resničnostjo), se pa uporabljajo tudi za zmanjšanje vznemirjenosti in napetosti ter za uravnavanje razpoloženja (zlasti novejša zdravila iz te skupine).
Pomeni, da se oseba postavi za sebe, pove svoje mnenje in občutke in si zagotovi, da so njene temeljne pravice upoštevane.
Prizavestni miselni tok, v obliki posameznih besed ali slik ali vzgibov, s katerim si skladno z izkušnjami in znanjem pojasnimo trenutno dogajanje v sebi in neposredni okolici. Na primer ob bolečini je avtomatska misel »Nevarno!«, ob rojstnem dnevu in prejetju darila, »Kako lepo!« in ob nevtralnih dražljajih, kot je jutro, »Nov dan.« Prizavestni miselni tok tudi vodi naše vedenje, ko izvajamo naučene dejavnosti; na primer, ni nam treba misliti, ko gremo po znani poti domov in se pri tem lahko mirno pogovarjamo po mobilnem telefonu.
Skupina zdravil, ki se uporabljajo za zmanjšanje tesnobe in napetosti ter kot uspavala. Povzročijo zasvojenost, ko jih oseba jemlje dlje časa. Velja pravilo, da jih oseba naj ne bi jemala več kot štiri tedne in to na začetku zdravljenja depresije ali tesnobe, ko antidepresiv še ne začne delovati. To so tudi zelo popularna zdravila, ki jih osebe z depresijo in tesnobo samoiniciativno (brez zdravniške odobritve) pridobijo pri svojih prijateljih in sorodnikih. Začetne tegobe sicer začasno zmanjšajo, ne popravijo pa sprememb v možganih, ki so povezane z depresijo in povečano tesnobo.
Hiter odziv, ki deluje, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki sicer pripravlja telo na spanje, počitek in obnovo. Ko se vključi odziv v obliki boja ali bega, v našem telesu pride do čustvenih, kemičnih in fizioloških sprememb. Simptomi reakcije na stres se razvijejo v nekaj minutah po stresnem dogodku in trajajo od nekaj ur do nekaj dni, vztrajajo pa največ tri tedne.
Motnja zaznavanja, pri kateri ima oseba občutek, da se je tako zelo spremenila, da ni več ista oseba, da lastna dejanja ne dela sama, da ni vseskozi ena in ista oseba. Napačni občutki se lahko pojavijo hkrati ali posamično in navadno osebo zelo prestrašijo.
Podobna depersonalizaciji, le da gre za spremenjeno zaznavanje okolice. Osebe doživljajo okolje na spremenjen način in tudi drugi ljudje se jim zdijo spremenjeni. Navadno te zaznave osebo precej prestrašijo. Najpogostejša razloga za doživljanje derealizacije sta zloraba ilegalnih drog in povišana stopnja tesnobe.
Motnja razpoloženja, ki nastane zaradi začasno slabšega delovanja serotoninskega, včasih pa tudi noradrenalinskega in dopaminskega nevrotransmiterskega sistema v možganih. Kaže se s simptomi, kot so bolezenska žalost, potrtost, nezmožnost, da se oseba razveseli, kot obupavanje, negativne misli o sebi, svetu, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Prisotna je nespečnost, utrujenost, nemoč, jokavost. Navedeni simptomi trajajo najmanj 14 dni.
Ena od anksioznih motenj je tudi stanje, kjer so izraženi anksiozni in depresivni simptomi v enaki meri in enako obremenjujejo osebo.
Eden od nevrotransmitorjev (glej nevrotransmiter). Ima številne naloge, kot je na primer avtomatično gibanje. Pomemben je pri višjih živčnih dejavnostih, kot so načrtovanje, reševanje nalog, sklepanje. Motnje v dopaminskem sistemu najdemo pri depresiji, bipolarni motnji, shizofreniji.
Pojem zajema večjo skupino možganskih snovi, ki delujejo kot naraven opoj. Endorfini lahko blažijo bolečine ter sprožajo dobro počutje ter vesela in evforična občutja. Če se raven endorfinov povečuje, nam to zagotavlja uravnoteženo počutje. Serotonin aktivira endorfine, noradrenalin pa preprečuje njihovo predčasno razgradnjo. Endorfini povzročajo poživljajoče učinke, med drugim uravnavajo tudi naša čustva ter vedenje v spolnosti in pri jedi.
Kadar so simptomi izraženi do te mere, da motijo vsakodnevno delovanje osebe in njeno kakovost življenja, trajajo pa določen čas (npr. Pri depresiji 14 dni), govorimo o epizodi motnje. Kadar je neka motnja nagnjena k številnim ponovitvam, vmes pa je obdobje popolnega okrevanja, navadno govorimo o epizodah te motnje.
Pozitivni oziroma »dobri stres«, saj je oseba takrat bolj motivirana, povečata se ji zbranost, učinkovitost. Ko ocenimo, da situacijo lahko obvladamo, se sproščajo hormoni ugodja. Zato lahko pozitivni odmerki stresa pripomorejo k dobremu počutju. Je nasprotje od distresa, ki je negativni stres.
Spadajo med anksiozne motnje. Zanje je značilno, da se oseba boji določene okoliščine in se ji zato izogiba. Fobij je zelo veliko vrst: fobije pred živalmi, višino, letenjem z letalom itd.
Za GAM je značilna stalna, prosto lebdeča tesnoba in zaskrbljenost za stvari, ki so za osebo pomembne in ji pomenijo vrednoto: lastno zdravje ali zdravje zanjo pomembne osebe, denar, šolski uspeh, partnerska zveza in podobno.
Živčne celice imajo telo in rep – akson, ki deluje kot električni kabel. Po njem potuje informacija podobno kot po električnem kablu električni impulz. Med celicami se informacija prenese s pomočjo nevrotransmiterja.
Dejanja, ki jih oseba vedno znova ponavlja, da bi si zmanjšala neznosno tesnobo, ki je posledica obsesij. Osebe, ki se bojijo okužbe z bacili, si lahko tolikokrat umijejo roke, da povzročijo vnetje kože.
Snovi, ki jih izločajo možgani in uravnavajo (stimulirajo ali umirjajo) celične funkcije in zmanjšujejo zaznavo bolečine.
Možganske celice se med seboj sporazumevajo s pomočjo kemičnih snovi. Te snovi imenujemo nevrotransmiterji ali prenašalci informacij med živčnimi celicami. Poznamo jih več vrst in glede na to, kateri nevrotransmiter posamezna skupina celic uporablja, ločimo več vrst nevrotransmiterskih sistemov.
Misli, podobe ali impulzi, ki se ponavljajo znova in znova. Osebi se zdi, da jih ne more nadzirati. Povzročajo visoke stopnje tesnobe.
Anksiozna motnja, pri kateri pride do obsesivnih misli, kompulzivnih dejanj in izogibanja. Obsesivne misli so vsiljive, vztrajne, nesmiselne in ponavljajoče se misli, ki jih oseba doživlja kot lastne. Primer obsesivnih misli je, da nekdo nenehno misli, da je umazan in da se mora umiti. Če se misli upira, se nelagodje poviša v tesnobo, ki je vse hujša. Ker so misli tako vztrajne in vsiljive, se jih dodatno ustraši in hkrati se nauči, da umivanje zmanjšuje neznosno tesnobo. Umivanje je v tem primeru kompulzija.
O panični motnji govorimo, ko oseba doživi vsaj dva nepričakovana panična napada, ki jima sledi vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, ker jo je strah, da bo izgubila življenje, nadzor nad svojim vedenjem ali zdrav razum.
Skupina zdravil, večinoma benzodiazepinov, ki se uporabljajo za zmanjšanje tesnobe in kot uspavala.
Motnja, ki nastane kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke.
Negativna čustva, ki jih ljudje doživijo kot odziv na negativne stereotipe v zvezi z osebo ali skupino oseb.
Zdravljenje s psihološkimi metodami. Je proces, v katerem psihoterapevt pomaga razumeti in tudi premagati težave klienta, ki so obravnavane kot problem.
Telesne bolezni, pri nastanku katerih imajo pomembno vlogo psihološki ali vedenjski vplivi, npr. Migrena, dermatitis.
Eden od nevrotransmiterjev, ki je povezan s številnimi duševnimi motnjami. V okviru depresije ga povezujemo z okvarjenim doživljanjem sreče in veselja.
Vsako motnjo in bolezen prepoznamo po skupku simptomov in znakov. Simptom je tisto, kar človek čuti in ve, da ni v skladu z njegovim normalnim stanjem, znak pa tisto, kar lahko vidimo in izmerimo. Najpogostejši simptom je bolečina, najprepoznavnejši znak pa kašelj.
Huda oblika sramežljivosti, ki povzroča ljudem težave v njihovem vsakdanjem življenju.
Poenostavljena posplošitev o kakršnikoli lastnosti ali pojavu, ki ljudem omogoča, da oblikujejo hitro predstavo o nekom, ki je povezan s to lastnostjo ali pojavom.
Predstava o nevarnosti ali pomanjkljivosti, ki se jo pripiše določenemu pojavu (npr. Bolezni, motnji), lastnosti, značilnosti osebe ali skupine oseb.
Predstava o prednosti, ki se jo pripiše določenemu pojavu, lastnosti, značilnosti osebe ali skupine oseb.
Družbeno nesprejemljiva lastnost ali pojav, ki je (samo)pripisana osebi ali skupini oseb.
Zanimivost: izraz izhaja iz grščine stígma, stígmatos - vbod, pega. Izraz je večpomenski: vtisnjeno ali vžgano znamenje (npr. V antiki na sužnjevem telesu); ranica ali rdeča pega (znamenje histerije); znamenja (Kristusovih) ran na telesu verskih gorečnikov ali histerikov, itd.
(Samo)zaznava, da je oseba, ki išče strokovno obravnavo, nezaželena oziroma družbeno nesprejemljiva.
Lastno ponotranjenje predsodkov, stereotipov in negativnih stališč družbe o družbeno nesprejemljivi lastnost ali pojavu.
Vsaka sprememba v okolju ali v organizmu živega bitja, ki vsaj malo poruši njegovo ravnotežje.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
Shrani
Deli s prijateljem