Odgovor na vprašanje, »Zakaj in kako osebnostne motnje nastanejo?«, so ponudile različne teorije: kognitivno-vedenjske, nevroznanstvene, integrativne in druge. Dejstvo pa je, da ponuja psihodinamični model razumevanja osebnosti najcelovitejši in najbolj poglobljen poizkus razumevanja nastanka osebnostne patologije.
Zakaj in kako nastanejo nekatere osebnostne motnje, opredeljene v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj in ostalih kategorizacijah (npr. Mednarodni klasifikaciji bolezni ali Psihodinamičnem diagnostičnem priročniku), lahko razložimo z zgodnjimi psihoanalitičnimi teorijami o konfliktu ali kasnejšimi teorijami objektnih odnosov in navezanosti. S psihoanalitičnim konceptom konflikta lahko npr. pojasnimo razvoj odvisnostne, obsesivno-kompulzivne in histrionične osebnostne motnje. Druge osebnostne motnje, npr. paranoidno, shizoidno, shizotipsko, mejno, narcistično, antisocialno, pa tudi histrionično, lažje razumemo s koncepti teorij objektih odnosov in navezanosti, katerih razlage govorijo o razvojnih deficitih v različnih psiholoških strukturah.
Klasični psihoanalitični model je značajske motnje (kot so Freud in njegovi sodobniki imenovali osebnostne motnje) razlagal kot posledico obstoja psiholoških konfliktov in psiholoških obramb, povezanih z zastoji in fiksacijami v času različnih faz psihoseksualnega razvoja. Odvisnostna osebnostna motnja je posledica fiksacije v oralni fazi, obsesivno-kompulzivna v analni in histrionična osebnostna motnja fiksacije v falični fazi. V skladu s temi predpostavkami predstavljajo simptomi izražene nezavedne kompromise, konfliktne želje, strahove in moralne standarde.
Vedno več klinično usmerjenih psihoanalitikov pa je začelo opažati paciente, ki jih klasični psihoanalitičen model razumevanja izvora psihopatologije ni zmogel zajeti. Težave so se pri številnih pacientih kazale globlje od ravni konfliktov, kazale so se na ravni razvoja osebnosti, v temperamentu, zgodnjih izkušnjah navezovanja in interakciji. Nadaljnji razvoj psihoanalitične teorije je pozornost tako preusmeril od dinamike ida na strukturo ega, s tem pa začel vse bolj poudarjati pomen zgodnjih odnosov. Teorija objektnih odnosov, teorija navezanosti, self psihologija in ego psihologija so razvile kompleksne in uporabne koncepte, s katerimi si dandanes psihodinamično usmerjeni strokovnjaki pomagajo pri razumevanju in zdravljenju različnih tipov osebnostnih motenj.
Viri:
Benedik, E. Osebnost med zdravjem in boleznijo: psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti. Lesce: samozaložba, 2014.
Brezovar, S. Osebnostne motnje v teoriji in praksi: zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako zdravimo. Ljubljana: UMco, 2019.
Erić, L. Psihodinamična psihiatrija IV: motnje osebnosti. Ljubljana: Hermes IPAL, 2012.
McWilliams, N. Psihoanalitična diagnostika: razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco, 2017.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
