Wilhelm Reich, nemški psihiater in psihoanalitik, učenec Sigmunda Freuda, je na podlagi preučevanja posameznikov, ki so razvili obsesivno-kompulzivno osebnostno strukturo, njihovo togo in avtomatizirano vedenje opisal z izrazom živi stroj. Obsesivno-kompulzivna osebnostna struktura se po njegovem kliničnem opažanju izraža kot nagnjenost k togosti in natančnemu nadzoru ter ponavljanju vedenja, s čimer skuša človek obvladovati nelagoden občutek bivanjske tesnobe.
Reich je o kompulzivnih osebnostih in pojmu živega stroja pisal v svojem delu Charakteranalyse (ang. Character Analysis, slov. Analiza značaja), ki je izšlo leta 1933. To delo je eden njegovih najpomembnejših prispevkov k psihološki teoriji osebnosti. V njem raziskuje različne osebnostne strukture in njihove povezave s psihičnimi in telesnimi obrambnimi mehanizmi, pri čemer opisuje in analizira tudi tako imenovane kompulzivne osebnosti. Reich je domneval, da kompulzivni ljudje navidezno delujejo kot stroji, ker je njihovo psihično delovanje in izražanje hudo zavrto ter togo, in sicer zaradi močnih psihičnih (predvsem čustvenih) in telesnih napetosti, pritiskov, ki se kažejo tudi kot tako imenovani mišični oklepi.
Z izrazom togost je mogoče opisati različne vedenjske in psihološke značilnosti posameznikov z obsesivno-kompulzivno osebnostno strukturo. Lahko pomeni togost vedenja, čustvovanja, mišljenja, telesne drže ali hladnost v družbenih odnosih. Če togost, ki izhaja iz osebnostne strukture, primerjamo s togostjo pri nekaterih organskih možganskih okvarah, je pri zadnji pozornost povezana s konkretnim vidikom določenega položaja ali opravila, od katerega se človek ne more enostavno (raz)ločiti. Gre torej za izgubo sposobnosti samostojnega (pre)usmerjanja pozornosti in posledično zmanjšano prožnost mišljenja in delovanja. Posamezniki z obsesivno-kompulzivno osebnostno strukturo se navadno odločajo na podlagi od zunaj določenih pravil, zakonov ali načel (na primer morale in logike). Proces odločanja tako pogosto postane odločanje, ki sledi tehnični logiki. Zaradi zapredenosti v tehnične podrobnosti in zoženega subjektivnega doživljanja obsesivno-kompulzivno strukturirani ljudje težko izražajo lastno mnenje ali prepričanje. Primera: ne rečejo »res je«, ampak »mora biti res«, ne rečejo »obleka mi je všeč«, temveč »ustreza mi, glede na pravila oblačenja«.
V kliničnopsihološki obravnavi se posamezniki z obsesivno-kompulzivno strukturirano osebnostjo (pre)pogosto osredotočajo na podrobnosti (na primer podrobno opisujejo sliko na Rorschachovem testu). V vsakdanjem življenju pa se navadno zanimajo za tehnične podrobnosti ali pa opazijo zanemarljive zadeve, kot je na primer prah na mizi. Čeprav je tovrstna pozornost osredotočena, pa je omejena v obsegu in jo človek težko preusmeri. Ravno zato lahko poraja nelagoden občutek dvoma. Prvi vtis ali slutnja je za ljudi z obsesivno-kompulzivno strukturirano osebnostjo le odvračanje od postavljenih življenjskih tirnic. Protislovje pri obsesivno-kompulzivni simptomatiki se kaže v obsesivnem dvomu in negotovosti na eni strani ter dogmatični mišljenjski naravnanosti na drugi. V življenju imajo takšni ljudje navadno ostro izoblikovana zanimanja, ki jim strogo sledijo.
Z vidika razvojne psihologije je spoznavanje v otroštvu izrazito impresionistično, se pravi, da se kaže kot izražanje čutnega vtisa zunanjega sveta, in begajoče. Hoteno usmerjanje pozornosti se razvija vzporedno z razvijanjem usmerjene gibalne sposobnosti in z razvojem splošne namenskosti. Običajno lahko ostro usmerjeno pozornost stopnjujemo in hote premaknemo ali sprostimo. Obsesivno-kompulzivno strukturirana osebnost ostro usmerjeno pozornost vzdržuje stalno in nepretrgoma. Pri njej je običajno hoteno premikanje pozornosti zavrto, ni zmožnosti spontanega prehajanja v bolj sproščeno, impresionistično pozornost.
Za obsesivno-kompulzivno strukturirane osebnosti je značilno sledenje obredom. Mehanično, obsesivno-kompulzivno delovanje se izkazuje v obrednem vedenju, ki je za opazovalca navadno nerazumljivo in nesmiselno. Zaradi stresa in psihične napetosti se kompulzivni simptomi lahko kažejo tudi kot grozljivo-smešno stopnjevanje tovrstnih dejavnosti, na primer čiščenja, zapisovanja podatkov ipd.
Obsesivno-kompulzivno strukturirana osebnost ima občutek, kot da mora slediti določeni, subjektu zunanji nujnosti, ki daje vtis okrnjene samostojnosti – ki jo sicer pripisuje sebi (na primer sama sebi postavlja nerazumne roke za določene dejavnosti in s tem izvaja pritisk nase). Posameznik tako psihološko gledano deluje kot stalni nadzornik samega sebe in si predpisuje, kaj je treba narediti, pa tudi kaj je treba čutiti, hoteti in misliti. »Moram« je neprestano v ozadju njegovega premišljenega delovanja. Prav tako je za osebo s tovrstno osebnostno strukturo pomembno izdelano zavedanje svoje osebne vloge v družbenih odnosih in položajih (na primer delavec, mož). Tako se zunanjemu opazovalcu utegne zazdeti, kot da se trudijo dobro odigrati vlogo, s katero so se poistovetili (na primer sem delavec, moral bi se vesti, kot se vedejo delavci).
Vir: Reich, W. (1990). Character Analysis (3rd, enlarged edition). Dostopno (skrajšana oblika) na https://web.archive.org/web/20121129183608/http:/wilhelmreichtrust.org/character_analysis.pdf
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
