Diagnoza osebnostne motnje človeka ne odreši odgovornosti za njegovo ravnanje, življenjske odločitve in odnose. Osebnostna motnja ni izgovor za težave in prelaganje odgovornosti.
Ljudje z osebnostnimi motnjami se pogosteje zapletejo v nerešljive konfliktne odnose z drugimi (nasilje v družini, ločitve, prekinjeni odnosi z bližnjimi, izgube službe). Včasih imajo lahko njihove slabe odločitve tudi telesne posledice (denimo poškodbe), v skrajnih primerih pa rezultirajo celo v revščini in brezdomstvu.
Diagnoza osebnostne motnje je za posameznika dodaten pokazatelj, da je treba nekaj storiti za izboljšanje življenja.
Na neki točki se vsak posameznik z osebnostno motnjo zave posledic preteklih slabih odločitev in s tem dobi možnost, da se prične odločati drugače. Nekateri pa tega koraka ne zmorejo in njihovo življenje gre samo še navzdol.
Okrevanje ne gre premočrtno samo navzgor in na bolje. Okrevanje traja leta. Človek naredi tri korake naprej in dva nazaj, toda če je smer prava, se korist pravih odločitev prej ali slej pokaže.
Tudi svojci morajo dobro razumeti, kako se je potrebno soočiti z osebnostnimi motnjami. Svojci namreč nase pogosto prevzamejo veliko odgovornosti in s tem okoliščine samo še poslabšujejo. Neskončno težko je namreč videti in čutiti posledice slabih odločitev najbližjih ter jim ob tem pustiti osebno svobodo ali jih soočiti z njihovo odgovornostjo. Včasih to namreč pomeni tudi »postaviti pred vrata«, »odreči finančno podporo«, »zmanjšati intenzivnost stikov (ali jih celo prekiniti)« in podobno. Svojci morajo mejo postaviti tudi sebi, saj lahko s svojo skrbjo težave poslabšujejo.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
