Pogosto velja prepričanje, da je depresivna motnja epizodična in hitro ozdravljiva, osebnostne motnje pa nekaj kroničnega in neozdravljivega, a študije kažejo ravno nasprotno. Pokazale so, da depresivna motnja v mnogih primerih postane kronična in ponavljajoča, veliko ljudi z mejno osebnostno motnjo pa po nekaj letih ne doživlja več dovolj intenzivnih simptomov, da bi imeli še naprej diagnozo MOM. Če se pri nekomu razvijeta obe motnji, pa je njun razvoj in potek seveda drugačen.
Ljudje z mejno osebnostno motnjo bodo zdravniku ali terapevtu pogosto rekli, da se počutijo depresivno, a ti občutki niso enaki tistim, ki so prisotni pri depresivni motnji. Za depresivno motnjo so značilne epizode depresivnega razpoloženja, ki v povprečju trajajo od 6 do 12 mesecev, za MOM pa precej krajša obdobja, ki redko trajajo več kot nekaj dni. Pri MOM se depresivno počutje običajno pojavi zaradi težav v medosebnih odnosih, zato ni smiselna uporaba antidepresivov, saj lahko počutje hitro izboljšamo že samo s pozitivno medosebno interakcijo.
Trenutno ne obstaja zdravilo, s katerim bi lahko neposredno vplivali na MOM, blažimo lahko le posamezne simptome. Za najbolj učinkovit način obravnave mejne osebnostne motnje se je izkazala psihoterapija, predvsem dialektična vedenjska terapija, s katero nekoga z MOM naučijo specifičnih veščin za učinkovitejše uravnavanje čustev, vedenja v medosebnih odnosih, prenašanje stresa in nadzorovanje impulzivnega ter samopoškodovalnega vedenja. Tovrstne terapije so učinkovite, a dolgotrajne, tako da je ključno vzajemno sodelovanje klienta in terapevta.